V Pınarbaşi v Turčiji, kjer je živela starodavna lovsko-nabiralniška skupnost, so odkrili kosti psa, ki je živel okrog pet tisoč let pred doslej najstarejšim gensko potrjenim psom.
Ugotovitve dveh novih študij so znanstveniki predstavili v znanstveni reviji Nature.
Od kdaj so psi naši družabniki?
»Sklepamo, da sta se populaciji volkov in psov verjetno razdelili pred zadnjim vrhuncem ledene dobe, torej pred več kot 24 tisoč leti. Okrog tega podatka je še veliko negotovosti,« je pojasnil soavtor ene od obeh študij, postdoktorski raziskovalec William Marsh iz laboratorija za starodavne genome na inštitutu Francisa Cricka v Londonu.
Medtem ko genetik Anders Bergström z Univerze Vzhodne Anglije v Veliki Britaniji, avtor druge omenjene študije, ugotavlja, da so bili psi ob naši strani, ko smo ljudje prestajali velike spremembe v življenjskem slogu in ko so se začele pojavljati kompleksne družbe.
Ljudje so pse pokopavali ob sebi
Pes iz Pınarbaşija je dokaz, kako zelo so v lovsko-nabiralniški skupnosti cenili pse, saj obstajajo dokazi o globokih čustvenih vezeh. Kosti treh mladičev so našli zakopane ob nogah človeka v Pınarbaşıju.
Znano je še, da so bili starodavni psi človekovi družabniki, pomagali so tudi pri lovu in bili stražarji. So pa bili na videz še zelo podobni volkovom, iz katerih so se razvili.
Psi so ključni za razvoj civilizacije – danes pa so njen problem?
