Raziskovalci so namreč kemikalije našli tako v komercialni hrani za hišne ljubljenčke kot v krvi psov in mačk, povezava s prehrano pa je bila izrazitejša pri mačkah.
Raziskovalci Centra za morske okoljske študije japonske Univerze Ehime so v raziskavi, objavljeni 10. avgusta v znanstveni reviji Journal of Hazardous Materials Advances, analizirali krvni serum 23 psov in 30 mačk iz različnih delov Japonske. Iskali so 38 različnih spojin PFAS, v krvi živali pa so jih zaznali 18.
Primerjali so kri živali in hrano, ki so jo dejansko jedle
Posebej zanimiv del raziskave je bila primerjava vzorcev krvi z vzorci suhe hrane, ki so jo nekatere od teh živali dejansko uživale. Pri mačkah so raziskovalci ugotovili močnejšo povezavo med koncentracijami nekaterih PFAS v hrani in njihovimi koncentracijami v krvi. Pri psih je bila povezava manj izrazita, kar nakazuje, da so lahko pri njih pomembnejši tudi drugi viri izpostavljenosti.
Nova raziskava se navezuje na predhodno študijo iste raziskovalne skupine, v kateri so analizirali 100 komercialnih izdelkov hrane za pse in mačke, kupljenih na Japonskem. PFAS so odkrili v številnih vzorcih, pri čemer je posebej izstopala hrana na osnovi rib. Ta je praviloma vsebovala več nekaterih dolgoverižnih PFAS, kar raziskovalci povezujejo tudi s kopičenjem teh snovi v vodnih prehranjevalnih verigah.
Zakaj so PFAS problem?
PFAS oziroma per- in polifluoroalkilne snovi so velika skupina umetno proizvedenih kemikalij, ki so izjemno obstojne in se v okolju zelo počasi razgrajujejo. Prav zato so dobile ime »večne kemikalije«. Našli so jih že praktično povsod: v vodi, tleh, hrani, živalih in ljudeh.
Avtorji raziskave opozarjajo, da izsledki ne pomenijo, da je hrana edini vir PFAS pri hišnih ljubljenčkih. Psi in mačke so jim lahko izpostavljeni tudi prek pitne vode, hišnega prahu, različnih materialov in izdelkov v gospodinjstvu ter okolja.
Raziskava prav tako še ne daje odgovora na vprašanje, kakšne posledice imajo ugotovljene koncentracije za zdravje mačk in psov. Za hišne živali namreč še nimamo dovolj podatkov, da bi lahko določili varne mejne vrednosti.
Ugotovitve pa kažejo na področje, ki bo zahtevalo precej več raziskav – še posebej zato, ker številni hišni ljubljenčki vsak dan in več let uživajo isto ali zelo podobno hrano.
Več o prehrani:
