Nova britanska raziskava razkriva, da pri odločitvi za cepljenje ne gre zgolj za strah pred neželenimi učinki.
Britansko združenje veterinarjev za male živali (BSAVA) je ta mesec predstavilo rezultate raziskave Univerze v Liverpoolu, ki je preučevala razloge za zadržanost skrbnikov do cepljenja psov in mačk.
Raziskava, objavljena v znanstveni reviji Preventive Veterinary Medicine, je temeljila na poglobljenih pogovorih z 18 skrbniki psov oziroma mačk. Polovica jih je upoštevala veterinarska priporočila glede cepljenja, druga polovica pa je od priporočenih programov odstopala.
Čeprav gre za majhno raziskavo, ki ne omogoča posploševanja na vse skrbnike, ponuja pomemben vpogled v razloge za njihove odločitve.
Zaupanje veterinarju je eden ključnih dejavnikov
Raziskovalci so ugotovili, da je zaupanje veterinarskim strokovnjakom pomembno vplivalo na odločitve vseh sodelujočih.
Nekateri so priporočila upoštevali zaradi strokovnega znanja veterinarjev, drugi predvsem zaradi dobrih izkušenj z določenim veterinarjem.
Pojavljali pa so se tudi dvomi.
Posamezni skrbniki so menili, da veterinarske ambulante cepljenje priporočajo predvsem zaradi finančnih koristi, zato so bili do nasvetov nezaupljivi.
Raziskovalci poudarjajo, da je za izboljšanje zaupanja pomembna pregledna komunikacija, pri kateri veterinar pojasni, zakaj je določeno cepljenje priporočljivo za posamezno žival.
Nekateri raje izberejo »naravno« zaščito
Med razlogi za odklanjanje cepljenja se je pojavilo tudi prepričanje, da je za živali bolje, če so čim manj izpostavljene zdravilom in drugim medicinskim pripravkom.
Nekateri sodelujoči so zato poleg cepljenja omejevali tudi preventivno uporabo sredstev proti bolham in notranjim zajedavcem.
Takšna odločitev je bila povezana s prepričanjem, da je naravnejši pristop k skrbi za živali tudi varnejši.
Vpliv družbenih omrežij in osebnih izkušenj
Pomemben dejavnik so bile tudi informacije o domnevnih neželenih učinkih cepiv, ki so jih skrbniki zasledili na družbenih omrežjih.
Nekateri so na podlagi izkušenj drugih ljudi razvili pomisleke glede varnosti cepljenja, čeprav sami niso imeli negativnih izkušenj.
Del sodelujočih je menil, da so bolezni, proti katerim cepimo živali, dovolj dobro ozdravljive, zato so bili pripravljeni tvegati okužbo in se po potrebi odločiti za zdravljenje.
Na drugi strani so skrbniki, ki so se že srečali s hudo nalezljivo boleznijo pri svoji ali tuji živali, pogosteje prepoznavali pomen cepljenja.
Ali je treba pse in mačke cepiti vsako leto?
Ne nujno z vsemi cepivi. Sodobne veterinarske smernice razlikujejo med osnovnimi cepljenji, ki ščitijo pred pomembnimi nalezljivimi boleznimi, in dodatnimi cepljenji, ki so odvisna od življenjskega sloga ter izpostavljenosti živali.
BSAVA je v svojih priporočilih iz maja 2026 poudarilo, da zaščita po nekaterih osnovnih cepljenjih pri psih traja najmanj tri leta. Pri drugih boleznih, denimo leptospirozi, so potrebni pogostejši poživitveni odmerki.
Pri mačkah je razpored odvisen od vrste cepiva, starosti, zdravstvenega stanja in tveganja okužbe.
Pomembno je tudi razlikovanje med veterinarskimi priporočili in zakonsko predpisanimi cepljenji, kot je cepljenje psov proti steklini v Sloveniji.
Veterinarji: potrebujemo boljše pogovore s skrbniki
Vodilna avtorica raziskave, dr. Shona Bloodworth z Univerze v Liverpoolu, je ob objavi poudarila, da želi z raziskavo prispevati k boljšemu razumevanju pogledov skrbnikov in ponuditi koristno izhodišče za pogovore o cepljenju.
Raziskovalci ugotavljajo, da zgolj splošno opozarjanje na pomen cepljenja ni vedno dovolj. Veterinarji morajo razumeti tudi konkretne pomisleke posameznih skrbnikov in jim ponuditi strokovno utemeljene odgovore.
Cepljenje ostaja eden ključnih ukrepov za preprečevanje nevarnih nalezljivih bolezni pri psih in mačkah. Najprimernejši program pa mora upoštevati starost živali, njeno zdravstveno stanje, življenjski slog in tveganje okužbe.
