Obstaja več razlogov, zakaj psi kopljejo (luknje) v zemljo. Nekaterim psom je to sprostitev, drugi si ustvarjajo ležišče.
Nekatere pasme na tak način sproščajo stres (npr. šetlandski in borderski ovčar), druge si tako ustvarjajo prostore za ležišče, s katerim se bodo bodisi grele ali hladile (npr. sibirski haskiji, aljaški malamuti, špici), tretje pa imajo genetsko pogojene instinkte za takšno ravnanje. Portal ilovedogscute.com med desetimi pasmami, ki imajo najmočnejši instinkt za kopanje, navaja naslednje:
Jazbečar:
Njihove kratke noge so močne in atletske ter zelo pripravne za kopanje – le v minuti lahko skopljejo tudi za več kot 30 centimetrov v globino. Njihove kratke noge imajo še en namen – omogočiti smrčku biti čim bližje tlom. Imajo namreč izvrsten voh in se nanj močno zanašajo pri sledenju in lovu.
Cairnski terier (Gomilar):
Izvira iz Škotske, kjer so ga v 16. stoletju začeli vzrejati predvsem za lov na voluharje in druge nadležne glodavce. Imajo ga za prednika mnogih drugih terierjev iz tega območja, med drugim zahodnovišavskega belega terierja, škotskega terierja in celo skye terierja.
Jack Russell terier:
Izvira iz 18. stoletja iz Velike Britanije. Pastor John Russell je ustvaril linijo foksterierjev, ki je ustrezala njegovi potrebi po psu, ki lahko teče z lisičarji, lahko pa tudi lovi pod zemljo in prežene lisice in drugo divjad na plano. Prav tako je danes postal odličen spremljevalec aktivnih ljudi.
Sibirski haski:
Je ljubeč, nežen, igriv, aktiven pes, ki obožujejo svojo družino. Najbolje se seveda počuti na prostem, kjer se bo lahko svobodno gibal, zato pazite, da na dvorišču ne izkoplje rovov pod ograjo in pobegne na lov.
Pritlikavi šnavcer:
Predniki te pasme so bili resasti pinči, podganarji, delovni psi, ki so iztrebljali podgane in druge uničujoče glodavce po mestih in vaseh. Ker bi bil podganji ugriz zaradi okužbe in zastrupitve lahko usoden za pse, so jim prirezovali uhlje in rep, najobčutljivejše in izpostavljene dele, glavo in oči, pa sta jim varovala ostra brada in goste obrvi.
Kratkodlaki foksterier:
Pasmo so množično vzgajali za lov na lisice že v 19. stoletju v Angliji. Od psa so zahtevali, da je bil vzdržljiv, da je lahko sledil lisici in da je bil dovolj majhen, da je bil sposoben zlesti tudi v njen brlog ter nadaljevati z lovom pod zemljo. Še danes je resasti foksterier priljubljen lovski pes. Je predan kuža, neustrašen, kljub svoji majhnosti, zelo učljiv in izjemno spreten, še vedno ima tudi izrazit lovski nagon.
Podganji terier:
Njegova domovina so ZDA. Pasmo, ki je pri nas praktično neznana, so uporabljali za čuvaja, lovskega (miši, podgane, veverice) in družinskega psa. Največjo priljubljenost je dosegel v obdobju od 1920 do 1940.
Avstralski terier:
Vzrejen je bil v Avstraliji in velja za enega izmed najmanjših terierjev. Uporabljali so ga za lov na podgane in kače, kot čuvaja in družabnika ter celo kot ovčarja. Velja za prvo priznano pasmo iz Avstralije. Avstralski terier je dober čuvaj in sledilec, primeren pa je tudi za agility tekmovanja in izvajanja trikov. Kot vsi drugi terierji tudi on rad koplje luknje.
Norfolški terier:
V preteklosti so te pse imeli za vabo lisicam, da so jih izvabili iz lukenj in jih prignali nazaj v lov. Priljubljenost te pasme se povečuje, saj jo ljudje vedno več uporabljajo na pasjih športnih tekmovanjih.
Borderski terier:
S poreklom v hribih Anglije in Škotske je bil vzgojen za kmetijskega delavca. Primarno je moral poloviti lisice in voluharje ter jih ubiti. Lovil je tudi jazbece, kune in druge živali.
Katja Željan