V Italiji se je kot v prvi državi uveljavila praksa, po kateri lahko skrb za bolnega hišnega ljubljenčka v določenih primerih upraviči bolniško odsotnost z dela.
Kot sicer poročajo tuji viri, ne gre za nov zakon, temveč za razlago obstoječe zakonodaje in sodno prakso.
Prelomni primer iz Rima
Kot poročajo mediji, je zaposleni na univerzi v Rimu dobil pravico do odsotnosti z dela zaradi nege bolnega psa. Sodišče je presodilo, da je šlo za nujen in upravičen razlog, saj italijanska zakonodaja prepoveduje zapustitev živali v stiski.
Lastnik bi lahko, če živali ne bi oskrbel, celo kršil zakon o zaščiti živali.
Sodišče je odločilo, da je skrb za bolno žival v takem primeru primerljiva z nujno osebno obveznostjo.
Zakaj gre lahko za bolniško tudi v primeru skrbi za bolno domačo žival?
Ključ je v tem, da italijanska zakonodaja omogoča odsotnost z dela zaradi resnih in nujnih osebnih okoliščin. Če je žival v življenjski nevarnosti ali potrebuje nujno oskrbo, lahko to pade v to kategorijo.
Poleg tega zakonodaja v Italiji:
- prepoveduje zanemarjanje živali
- nalaga lastniku dolžnost oskrbe
V takih primerih je odsotnost lahko upravičena, saj bi neukrepanje pomenilo kršitev zakona.
Ne gre sicer za sistemsko pravico za vse primere, odločitev je odvisna od konkretne situacije in, kot za bolniško, potrebuje potrdilo – od veterinarja.
Kaj to pomeni v širšem kontekstu?
Primer iz Italije kaže širši trend: hišni ljubljenčki niso več obravnavani zgolj kot lastnina, ampak kot bitja, za katera ima lastnik tudi pravno odgovornost.
