Brezdomni Aslan, Nym in Suri iščejo nov dom

Pred več kot tremi tedni sem jih opazila v bližini mariborskega Lenta. Ravno sem zapirala vrata skladišča, ko sem za seboj opazila tri pare oči prestrašenih in lačnih muc.

Eden izmed njih je bil še popolnoma drobcen mladiček. Ko sem se jim skušala približati so zbežale. Odločila sem se, da bom skušala pridobiti njihovo zaupanje.

Kupila sem jim hrano in jih navadila na rutino hranjenja zgodaj zjutraj ob mojem prihodu in v času malice. To sem ponavljala vsak dan. Če sem le utegnila, sem jim vmes prinesla tudi priboljške in tako vsakega od njih navajala na dotik in cartanje.

Najmlajši muc se je grozno bal roke in je zbežal vsakokrat, ko sem mu hotela iz roke dati priboljšek. Potrebovala sem kakšna dva tedna vsakodnevnega ukvarjanja z njimi, da so mi na koncu vsi trije zaupali, jedli iz roke.

Postopoma sem jih navadila tudi na prenašanje v rokah, in spanje v naročju. V tem času sem se nanje navezala in jih poimenovala. Mamici sem dala ime Suri, mlajšima muckoma pa Aslan in Nym. Naposled sem izvedela, da so ti trije muci v resnici družina in da je iz samičkinega zadnjega legla preživel le eden, najmanjši oranžen muc, ki sem ga klicala Nym. Opazila sem, da imajo ušesne garje in bolhe. Začelo me je grozno skrbeti saj sem opazila, da ima Nym zelo napet trebušček kar je znak notranjih zajedalcev; glist in trakulj.

Pohitela sem in takoj obvestila zavetišče za živali, pa vendar so njihove kapacitete nabito polne, zato so me uvrstili na seznam čakajočih za odvzem prostoživečih muc. Kljub temu da so me dali seznam, me je zanje skrbelo. Muce je bilo potrebno čimprej oskrbeti in sterilizirati, saj na cesti zime verjetno ne bi preživele.

Kmalu sem opazila, da je mačja samica ponovno breja, tako da me je zaskrbelo še bolj. Res si nisem želela, da koti sama in na cesti. Spraševala sem se, kako bodo ti mladički preživeli zimo. Po pogovoru z tamkajšnjimi delavci so postale moje skrbi utemeljene, saj naj bi ta mačja mama kotila že večkrat in vsakokrat so vsi umrli. Le Nymu je uspelo preživeti, mačjemu mladičku s svetlo oranžnim kožuščkom za katerega sem se najbolj bala, ker je bil tako majhen. Dolgo sem tuhtala, kako naj jim še pomagam, saj odgovora zavetišča po treh tednih še vedno ni bilo.

Spomnim se dne, ko sem v času svoje malice nesla mucam hrano. Sedla sem na stopnice in jih klicala. Včasih so prišli, včasih so se pa potepali kdo ve kje. Ko sem že skoraj vstala in odšla sem slišala mijavkanje. Bil je najmlajši Nym, ki me je opazoval z vrha zabojnika za smeti. Tisti dan sem ga prvič držala v naročju. Sedela sem z njim na stopnicah, ko mi je dremal v rokah. Nežno in previdno sem ga božala, da ga ne bi prestrašila, nakar je odprl svoje oči in se mi zazrl globoko v moje. Stisnilo me je pri srcu in solze so mi začele polzeti po licu. Grozno sem se bala zanj. Tega nisem zmogla, nisem mogla prenesti, da bi ga en dan našla mrtvega, počutila sem se tako nemočno. K sebi domov jih zaradi svojih živali nisem mogla vzeti.

Naposled sem kot zadnjo upanje pisala veterinarskemu centru Pika v centru mesta Maribor. Kot po čudežu so odpisali v manj kot eni uri in mi rekli, da z veseljem pomagajo in da naj jih čimprej polovim in pripeljem. Veterinarska klinika Pika s pomočjo društva Anima redno rešuje živali in bila sem presrečna, da so mi bili pripravljeni takoj in nesebično pomagati. Zdaj sem imela še zadnjo nalogo, poloviti jih. Upala sem, da sem jih v teh treh tednih uspela dovolj navaditi nase da mi jih bo uspelo uloviti.

Kot zakleto je tiste dni deževalo in moji trije mačkoni so se neznano kam skrili pred dežjem. Vsak dan sem jih čakala, dokler mi naposled ni uspelo poloviti vsakega od njih. Suri, samička je visoko breja in kotitev bo vsak čas tukaj. Na veterini so mi rekli, da sem jo pripeljala zadnji čas.

Vse tri muce so zdaj varno nameščene na Piki, veterinarsko oskrbovane, oddajajo se preko društva za zaščito živali ANIMA. Aslan in Nym sta kastrirana, Suri še čaka na kotitev. Vsi trije so negativni na mačji aids in levkozo. Ko sem na veterino nazadnje pripeljala še Suri, ki sem jo iskala najdlje, sem naredila nekaj fotografij z upanjem, da jim tako prej poiščemo nov dom. Na Piki so bili tako prijazni da so me pustili z njimi v posebnem prostoru kjer so zdaj nameščeni. Še zadnjič sem objela svoje mačje otroke, se z njimi poigrala in se s solzami v očeh poslovila.

ASLAN. foto: Anja Kosi
NYM. foto: Anja Kosi
SURI. foto: Anja Kosi

Tudi na Piki pokajo po šivih, zato muce čimprej potrebujejo nov in varen dom!

Za ogled mucov se obrnite na VETERINARSKI CENTER PIKA na Smetanovi 78, Maribor. Lahko pa jih tudi na pokličete na 0591 78478. Ali na društvo Anima na 041 772 221 po 16. uri.

Anja Kosi