Človeška zloba je hujša od pandemije

Tudi zdajle, ko tole pišem, smo ravno pritekli z Rašice. Nismo šli čisto na vrh, preveč bi bilo za jutranji sprehod, spotili pa smo se, kakor se spodobi.

Poldruga ura strmo v breg in potem po drugem klancu dol je prav spodobno za začetek dneva. Vsak dan je tako, le po drugi poti jo včasih uberemo, da ne hodimo vedno po istih stezicah.

Vse tri psičke prijetno utrujene ležijo okrog mene v pisarni. Ker je prostor čisto majhen, se Pupi, Hera in Karmen kar stiskajo druga k drugi, jaz pa se sredi njih skoraj premakniti ne morem. Si lahko predstavljate kaj lepšega! Tako je pravšnje ozračje za ‘pasjo hišo’, v kateri so s svojimi ljudmi doma tudi psi!

Na hribu, po gozdu in potem doma med psičkami v prijetni družbi lahko skoraj pozabim, da že vse leto pišem nenehno nove variacije na isto temo. Pred letom se je pojavil nepovabljeni virus in od takrat nas tišči k tlom. Stisko prenašamo vsak po svoje, eni težje, drugi morda malo lažje. Tistim, ki imamo kužke, je vsekakor lažje, kdor ima vrt in gozd za hišo, mu je lažje kot ljudem v mestnih stanovanjih.

Vzreditelji so stisnjeni v kot, rodovniška pasja populacija čuti posledice, organizirana kinologija hudo trpi. Rezultate, posledice pandemije bomo lahko preštevali šele čez čas, ko bodo statistike pokazale, katere pasme so se namnožile, katere številčno zmanjšale, katere bodo morda skoraj izginile. Vsaka vojna doslej je prinesla tektonske premike. Predvsem velike pasme se umaknejo manjšim, primernejšim za vedno tanjšo denarnico za bolj skromne razmere. Ko vojne minejo, se nekatere vrste psov opomorejo, nekaterih pa preprosto ni več. Tako je bilo, ko je Napoleon korakal po Evropi z zahoda na vzhod, velika krdela lovskih psov za gosposki lov so izginila za vse večne čase. Še bolj pa so bile posledice očitne po prvi in po drugi vojni v prejšnjem stoletju.

Nismo doživeli vojn, ki niso prizanesle našim staršem in starim staršem, doživljamo pa pandemijo, ki je čas kuge, tako rekoč čas vojne. Izrednega stanja, policijske ure, za dolgo zaprtih običajnih prometnih poti po svetu. Turizma, od katerega je živel dobršen del človeštva, tako rekoč ni več. Drugače je kot v vojnah, posledice pa utegnejo biti prav tako pogubne.

Ni pa vse črno, kar se zdi temno in temačno, kakor ni vse zlato, kar se sveti. Povsem drugače kot razmišljanja vzrediteljev in pasjih razstavljavcev zvenijo novice iz pasjih zavetišč. Toliko osamljenih ljudi je po naših in tujih mestih, toliko človečkih stisk išče družbo, da v zavetiščih skoraj ni več običajnih kriz prepolnih boksov, kakor smo jih poznali vsako zimo in potem vsako pomlad. Skoraj vsi pasji reveži, ki pogledujejo za nekom, ki bi jih sprejel za svoje, zadnje čase precej hitro najdejo svoj dom. Zlasti tisti manjši, ki jih osamljen človek lahko stisne k sebi, so se dobro znašli. Ljudje jih jemljejo v svoje domove, v stanovanjih jim uredijo prostor, postajajo družinski člani. Malo teže je večjim, to pa je ista težava, ki se pojavlja tudi pri vzreji velikih psov. Vsaka kriza zna udariti po njih.

Ne vem, ali je kriva pandemija ali je samo navadna človeška zloba tista, ki nikoli ne izumre, ne v miru in ne v vojnah. Zadnje čase skoraj ne mine dan, ko ne bi že od kod prišla novica o norcih, ki po tej naši deželici, ki bi lahko bila skoraj raj na zemlji, nastavljajo strup, hrenovke z britvicami, koščke mesa z bucikami, kroglice paštete z žebljički … Ni ga skoraj mesta ali manjšega kraja na Slovenskem, kjer se take grdobije ne bi dogajale. Ne doumem, ali gre za organizirano akcijo ali samo za toliko po vsej deželi porazdeljenih omračenih umov, vsekakor pa je skrb vzbujajoče, da si ljudje poskušamo drug drugemu zagreniti življenje tudi tako, da ljudje iz čiste zlobe pobijamo ali poškodujemo nedolžno živalco. Take stvari so obstajale tudi že pred pandemijo, toliko kot zadnje čase pa menda umorov in poskusov umora še ni bilo. Tudi strup, nastavljen ob sprehajano pot, je umor.

Tone Hočevar