Kako je nekdo zastrupil mojo psičko Sky

Prejšnji petek smo lahko brali o tem, da v naselju Šafarsko, v občini Razkrižje nekdo zastrupil devet psov, od tega šest mladičev.

Ob tem se bralci sprašujemo kaj se plete po glavi človeka, ki je sposoben storiti tolikšno zlo in premore tako malo ali bolje rečeno nič empatije do njegovih sobitij.

Sama jemljem takšne novice zelo osebno, saj se je zgodilo tudi meni. Pisalo se je leto 2017, ko sem skoraj izgubila mojo psičko Sky.

Ženske večkrat govorijo, da imajo nekakšen šesti čut, občutek, ki jim pove, da se bo glede nekoga, ki jim pomeni vse, zgodilo nekaj groznega. Žal, sem tudi jaz podoživela podobno izkušnjo.

Bilo je 7. aprila, ko sem doživela verjetno najdaljšo in najhujšo noč v mojem življenju. Teden dni prej, me je začela obhajati zla slutnja, občutek tesnobe v prsih, nervoza, za katero nisem vedela od kod prihaja. Samo sebe sem pa zalotila, kako z nervozo opazujem Sky ko je imela smrček pri tleh in ovohavala travo. Sem mislila, da me pač obdaja paranoja. Obšla me je grozna misel, strah pred tem, da bi se zastrupila. In misel sem skušala odgnati kakor hitro se je pojavila.

Tisti dan, teden dni po tem, ko sem začela čutiti tesnobo, sem zjutraj peljala vse tri pse na krajši sprehod. Navadno imamo popoldan daljši sprehod, na katerega z veseljem grem in nikakor nikoli ne izpustim. Ta dan pa nisem imela volje. Samo posedala sem v sobi in razmišljala o tem, kako se ne morem spraviti ven, da me nekaj zadržuje. Sprva sem sumila na vreme. Moja brezvoljnost se je razvlekla vse do poznih popoldanskih ur, ko smo se le odpravili na krajši sprehod v bližnji gozd.

Kakšni dve uri po sprehodu mi piše prijateljica, da bo počasi pri meni. Zmenjeni sva bili, da pride z njeno psičko prespat k meni. Med odpisovanjem sporočilo stegnem roko proti Sky, ki je ležala na postelji ob meni, nakar psica naenkrat trzne. Začudeno strmim v njo, malce zmedena. A je zaspana? Se sprašujem. Ni pričakovala moje roke? Odpišem na sporočilo in se počasi odpravim obuvat. Pokličem Sky, se mi je zdelo čudno, da mi ni sledila do vhodnih vrat. Navadno mi sledi iz enega prostora v drugega. Opazim, kako se počasi spravlja s postelje, malce preveč brezvoljno za njo.

Ponovno me začne obhajati slab občutek. Pograbim povodec in se odpraviva ven. Opazim, da se je nekam čudno vsedla, preveč na stran in s težavo. Nato pa mi je postalo jasno. Zastrupljena je! Ugotovila sem, ko sem videla, da ji zadnji del telesa zanaša vstran. V paniki rečem kolegici ” Sara, s Sky nekaj ni vredu! A vidiš kako jo zanaša?!” Mi pritrdi, da to ni tista srečna in sproščena Sky ter da res nekam čudno hodi. V tistem trenutku opazim, da jo vse bolj zanaša. Dvignem psico in začneva teči proti domu.

Začnejo mi teči solze in prijateljici rečem, da je Sky zastrupljena, da gre zagotovo za živčni strup, da bo umrla če je ne spravim takoj na kliniko. Potrebno je bilo hitro ukrepanje jaz pa nisem imela prevoza. Minute so bile štete.

Moja najboljša prijateljica trpi, jaz pa ji ne morem pomagat. Spreleti me groza, nato pa se skušam pomiriti in hitro priskrbim prevoz. Kličem prvo veterinarsko kliniko, da bi dobila dežurnega veterinarja, nato drugo, še tretjo, noben se ne javi, ali pa me preusmerijo na napačen kraj. Vse bolj sem zmedena in prestrašena. Iščem potni list od Sky in še enkrat pokličem na neko telefonsko številko (še sama ne vem kje in kako sem jo našla), po naključju se javi moj osebni veterinar, bila sem presrečna, da slišim njegov glas. Hitro mu povem, kaj se je zgodilo.

S prijateljico hitiva na dogovorjeno lokacijo, kjer sem se dogovorila za prevoz, dvigneva onemoglo Sky in jo neseva čez cesto. Ko pridemo preko ceste, se psica zgrudi na tla, jaz pa klečim zraven nje in si jo dam v naročje, skušam jo ohranjati pri zavesti, v obupu jo objemam in jočem. “Vztrajaj Sky, ne zaspi, ne zaspi! Ne zapusti me! Ostani z menoj!”

Videlo se je, kako zelo se trudi. Najbolj boleče je bilo to, da niti ne zase, ampak zame. Na čase, ji je strup meglil razum in opazilo se je, kako jo obvladuje. Ampak vsakokrat mi jo je uspelo jo spravit pokonci.

Meni se je mešalo od nervoze, minute so se mi vlekle kot ure. V naročju držim psico, ki se bori za življenje, čutim nemoč in adrenalin. Nekaj ljudi se je ustavilo, ponudilo pomoč in ji ponujalo vodo, a enostavno ni več dojemala. Ostali so z nami, dokler ni prispel naš prevoz. Večno jim bom hvaležna za podporo in skrb. Eden od njih mi je pomagal dati Sky v avto. Vso po do tja sem se tresla in preklela vsako rdečo luč. Sprašujem se, če mi je usojeno, da jo to noč izgubim.

Končno nam uspe in pridemo na kliniko. Ko jo spravimo v ambulanto in na mizo, me obda nek občutek olajšanja in mirnosti. Ob meni je prijateljica in odličen veterinar, ki bo storil vse, da mi reši res toliko več kot le psa.

Takoj potrdi mojo slutnjo in potrdi diagnozo, da gre za živčni strup, natančneje polžji strup. Poslušam besede, da imam dve možnosti. Smrt, kar se zgodi večini po zaužitju takšnega strupa ali pa, da preživi in bo po vsej verjetnosti brez posledic.

Vbrizga ji verjetno največjo dozo protistrupa. Sky medtem že izgublja voljo, čutim kako jo boli. Ko veterinar odide po pomirjevala ostaneva jaz in prijateljica sami z njo.

Glavo položi na šape in obupano zapira oči. Dvignem ji glavo in ji rečem tokrat odločno, umirjeno in z upanjem v srcu “Imaš to punca! Bori se!” V tistem trenutku mi nameni tak pogled, da mi je bilo jasno, da se ne bo dala. Pogled zaupanja in volje. Pobožam jo in jo objamem. V tistem trenutku sem se počutila kot, da sva sami in čutila sem, da bo vse v redu.

Pomirjevala začnejo delovati, ona pa počasi utone v globok spanec. Ostanem z njo in jo božam. Nato nas veterinar pošlje domov, njegove zadnje besede so bile: “Če vas pokličem do 5 ure zjutraj pomeni, da nam ni uspelo. Drugače se pa slišimo zjutraj.”

A to ni omajalo moje vere v njo! Vedela sem, da je prava bojevnica, da se ne bo predala, preveč me ima rada, mene in življenje.

Doma bedim vso noč. Spomnim se nekega trenutka okrog 6 ure zjutraj, sem čutila popoln mir, čez kakšno uro pa dobim vizijo, da se je Sky pravkar prebudila in prihaja k sebi. Takrat sama sebi rečem ” Uspelo nama je punca! ”

Čez pol ure prejmem klic veterinarja, da je Sky dobro, da jo je pravkar peljal lulat. Oddahnem si in olajšano zaspim.

Še isti dan se odpravimo po njo. Ne bom pozabila trenutka ko so jo pripeljali, ko sem jo zagledala. Mešanica ljubezni, sreče, zmagoslavja in olajšanja. Skoči mi v naročje in jo objamem. Verjela sem vanjo. Ne morem opisati sreče, ki jo čutim, da sem dobila še eno priložnost z njo. Brez nje preprosto ne bi bilo več isto.

Človek, ki nama je povzročil takšno trpljenje ne bo nikoli razumel, kako bi me uničil, če bi jo izgubila. Nikoli ne bo razumel, da je ona moj razlog za borbo, vzornica kar se tiče mnogih stvari. In ne samo meni, mnogim sva vzor in upanje, mnogim je Sky vzgled. Vedno nasmejana, vesela, z nenormalno željo po življenju. Prava bojevnica.

V najhujšem trenutku, ko je nemočno ležala na mizi pri veterinarju sem dojela, kako povezani sva, vedela sem, da moram biti močna za njo. Človeku, ki nama je to storil se zahvaljujem, hvala ti! Dokazal si mi, da je ni ovire, ki je v življenju ne bi mogli premagati, če imamo voljo in bojevito srce!

Posvečeno moji Sky, ki me vsak dan uči živeti.

Anja Kosi