Kako je seniorček Muri spremenil moje življenje

Spomnim se prvega obiska, ko sva s partnerjem prišla na ogled nepremičnine, ki jo je prodajala starejša gospa. Na dvorišču se nam je izza vogala pod noge zapodil mešanček z osivelim smrčkom.

Pogledala sem ga in se obrnila k lastnici, ter jo vprašala: »Kaj boste pa z njim?« Z žalostnim glasom mi je zaupala, da ga v stanovanje v mestu ne more vzeti s sabo, ker je precej star (16 let) in ga bo peljala na evtanazijo. Brez razmišljanja, sem jo prekinila in ji dejala »ne!« V kolikor midva kupiva to hišo, starček ostaja. Saj je to vendarle njegov dom.

V tistem hipu sem se skupaj s partnerjem sklonila k tlom, simpatičen seniorček, podoben gremlinu, pa naju je ovohaval. Medtem pa – kot bi mignil – polulal partnerja. Spogledali smo se in vsi pahnili v smeh. Muri je »označil« svojega novega skrbnika. Hiša je njegova, z njo pa je dobil nove ljudi.

Muri je bil »vaški« pes, zaradi njegove častitljive starosti so ga poznali vsi. Priznam, da sem v trenutku, ko smo se preselili k njemu, pričakovala, da bo z nami le še nekaj mesecev, morda kakšno leto. Pa nas je vse presenetil, saj je v družbi dveh mladostnih ljudi ponovno zaživel. Imel je sprehode, ki jih prej ni bil vajen, razen kadar mu je uspelo uiti. Dobil je eno pasjo prijateljico in družbo muc, prav vse je lepo sprejel. Ne pozabimo, da smo vsi mi prišli v njegov dom.

Na sprehodu sva pogosto srečevala ljudi, ki so se spraševali, če je to res isti pes, kot ga je imela gospa. Z veseljem sem jim zatrdila, da je to popolnoma isti Muri, kot so ga poznali. Nekajkrat sem doživela presenečenje, ko so me ljudje celo nagovarjali k evtanaziji, češ da je star in »ubogi«. Jaz pa sem se ob pogledu na poskočnega seniorčka, le nasmehnila in odšla svoj pot. Če pomislim za nazaj, sva s tem neutrudnim starčkom preživela toliko lepih trenutkov, ki so sedaj postali neprecenljiv spomin. S samosvojim karakterjem, kot ga imajo vsi seniorčki, me je naučil strpnosti, ki jo v našem tempu življenja vedno manjka.

Prehodila sva na stotine kilometrov in obiskala najvišje vrhove bližnjih gora. Po štirih letih skupnega bivanja pa so leta tudi navidez nepremagljivega starčka dohitela. Spomnim se, kako sva le s težavo prehodila manjšo vzpetino, ki vodi na dvorišče pred njegovo hišo. Takrat sem se prvič resno zavedala, da se moj starček poslavlja. Občutila sem jezo, strah, nemoč. Nisem ga hotela pustiti, da odide.

Ko so se začele pojavljati še druge zdravstvene težave, sem ga odpeljala k najrazličnejšim specialistom. Želela sem mu pomagati, želela sem si, da živi, a nisem vedela kako. Globoko v sebi sem sicer vedela, da je to konec, ampak jaz nisem bila pripravljena na slovo. Muri je zadnje dva tedna samo ležal v svojem kotičku v kuhinji. Nekega dne sem se končno zavedala, da ga v resnici izpostavljam nepotrebnemu stresu. Da v resnici ni več ničesar, kar bi mu lahko pomagalo, da so vsi tisti dnevi, ko sva skupaj premagovala ovire na poti do najvišjih vrhov, mimo. Takrat je bil čas, da se posloviva.

Končno sem ga pustila oditi. Če bi imela še enkrat možnost živeti z njim, ne bi spremenila ničesar, razen zadnjih tednov, ko mu – v upanju na rešitev – sebično nisem dovolila oditi. Vedela sem, da bo Muri v mojem spominu živel za vedno. Ampak nisem pa vedela, da bo v meni prebudil skrite želje po pomoči brezdomnim živalim. Po letih samostojnega prostovoljstva je nastopil čas, da ustanovim svojo neprofitno organizacijo za pomoč živalim in takrat se mi je kot mnogokrat prej po mislih sprehajal moj starček Muri. V trenutku sem vedela, da bo to edino pravo ime za začetek projekta, ki predstavlja nekaj velikega in dobrosrčnega, ki bo zahteval veliko potrpežljivosti, kot me je naučil moj starček Muri.

Zdaj Muri ne živi več le v mojem srcu, temveč preko dejanj in dobrih del vseh prostovoljcev živi z Zavodom Muri, bolj kot kdajkoli prej.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri