Kje je meja, do kdaj invalidnega psa ohranjati pri življenju?

Ob pogledu na invalidnega psa mnogi še vedno pomislijo, da pes trpi in da ga lastnik ohranja pri življenju zgolj zaradi svoje sebičnosti.

Da to ne drži, potrjujejo tako lastniki invalidnih psov kot tudi veterinarji. Kakovost življenja invalidnega psa je lahko zelo visoka, če ima lastnike, ki so pripravljeni poskrbeti zanj. Toda, kje je meja? Do kdaj je invalidnost psa sprejemljiva in kje je točka, ko je prav, da svojemu ljubljencu omogočimo privilegij, ki ga ljudje nimamo – evtanazijo?

»Invalidnega psa je smiselno ohranjati pri življenju takrat, kadar je ohranjena kakovost življenja živali. Da torej lahko opravlja osnovne življenjske funkcije – odvajanje (lahko tudi s pomočjo) in prehranjevanje, da kaže nek interes za okolico oziroma za interakcijo z lastnikom, da žival ne trpi oziroma ne čuti bolečin,« našteje doc. dr. Darja Pavlin, dr. vet. med., s Klinike za kirurgijo in male živali na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Meni, da v to odločitev spada tudi ocena, ali je invalidnost neko stabilno stanje z relativno dobro napovedjo (npr. poškodba, zaradi katere je treba amputirati nogo in bo žival po pooperativni rekovalescenci lahko doživela normalno življenje) ali gre za stanje, pri katerem se bo kakovost življenja hitro slabšala in bo povezana z bolečinami, trpljenjem (npr. amputacija noge pri živali s kostnim rakom, ki je že metastaziral na pljuča).

O tem, kako lepo je lahko življenje z invalidnim psom, pa si lahko preberete tukaj. 

Andreja Šalamun (celoten prispevek je bil objavljen v reviji Moj pes, avgust 2020)