Oldi, seniorček, ki je na koncu poti le našel svoj mir

Senirček Oldi je bil predan v zavetišče s strani enega izmed društev. Zelo so se trudili, da bi mu omogočali ustrezno namestitev, toda s pobegi jim je povzročal nemalo težav.

Odločili so se, da ga predajo v varno ograjeno okolje, v zavetišče. Tam smo ga spoznali prostovoljci Zavoda Muri. Glede na polne kapacitete v zavetišču in dejstvo, da zaradi svoje starosti ostaja spregledan, smo ga posvojili, v upanju, da mu najdemo nov dom.

Kmalu smo bili tudi sami soočeni z nemirnim duhom, ki je vladal v njem. Kljub njegovim častitljivim desetim letom, je kdorkoli, ki ga je imel priložnost spoznati, kmalu ugotovil , da ni bil vreden podcenjevanja. S spretnostjo se je že prvi dan ob prihodu v začasno namestitev izmuznil iz transportnega boksa in odhitel v neznano. Največji problem njegovih pobegov je bil ravno ta, da je on to znal res spretno izvesti in se nato še bolj spretno izogibati vsem kontaktom ljudi.

Prostovoljci smo ga iskali takorekoč dneve in noči in kmalu odkrili njegovo lokacijo, ki je bila oddaljena nekaj deset kilometrov stran od mesta pobega. Vendar tam še zdaleč ni bilo konec njegovim podvigom. Nahajal se je v majhni vasici, daleč stran od prometnih cest, kjer se razprostirajo dolge njive in gozdovi. Vsak dan znova je delal kroge okoli vasi in vmes počival pod bližnjim kozolcem.

Domačini so povedali, da dejansko kroži po vasi tudi ponoči. Njegovo vedenje je bilo res nepojasnjeno. Hranili smo ga vsakodnevno, vendar se nam nikoli ni želel približati dlje kot na nekaj metrov. Obupani smo bili že v iskanju živolovke, vendar je bil tudi zanjo premalo zaupljiv. Nakar smo ga le uspeli ujeti s pomočjo prisotnosti druge psičke.

Oldija smo tako namestili v začasno namestitev na Primorskem, kjer bi moral v idiličnem okolju najti svoj mir. Vendar je kmalu našel način, da zopet pobegne. Še danes nam ni povsem jasno, kako mu je uspelo pobegniti izza visoko ograjenega dvorišča. Čez nekaj časa smo prejeli klic italijanskega zavetišča, od koder so nas z velikim veseljem kontaktirali, saj so se veselili uspeha, da so ga po 14 dneh končno uspeli ujeti. To je bil Oldijev največji podvig, saj mu je uspelo prepotovati mejo. Čeprav sumimo, da je že ob prvi najdbi, nekje na Koroškem, tja pritačkal iz Avstrije. Toda to ve samo on.

Tokrat smo se zavarovali in ga opremili z GPS ovratnico. Našli smo mu nov dom, kjer je bival skupaj z še dvema psoma. Imel je ogromno dvorišče in družbo psov, kot si jo je vedno želel. Nov dom mu je očitno odgovarjal, saj tam ni poskušal pobegniti. Posvojil ga je mlad fant, ki je svoje življenje posvetil svojim psom in Oldi je postal del njegovega pasjega življenja. Vse dokler ga srce ni izdalo in je zaradi starosti za vedno zaspal.

Oldi je bil nemirni duh v na pogled nebogljenem seniorčku. Nikomur se ni zares približal, ne samo fizično, tudi čustveno ne. Kljub temu je na koncu užival v udobju varnega zavetja njegovega zadnjega doma. V novem domu je imel novo ime – Goldie – in na koncu vseh njegovih poti je vendarle našel svoj mir.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri