Pasji boji se pri nas dogajajo, toda nihče nič ne ve

»Pasji boji naj bi bili v Sloveniji redki,« pravijo na Policiji, kljub temu pa so v preteklih letih dobili več prijav o vzreji psov za borbe, pa tudi prijav o samih pasjih borbah, ki naj bi se odvijale na območju Slovenije.

Priznani kinolog Tone Hočevar in Tanja Vidergar iz Zavoda PIT ocenjujeta, da Slovenija na tem področju ni izjema. »Primerov je veliko, pristojni pa si pred njimi zatiskajo oči,« meni Tanja Vidergar.

»Nimam občutka, da bi se država veliko ukvarjala s pasjimi boji, čeprav se ti zagotovo odvijajo tudi v Sloveniji,« pravi Tone Hočevar. »Res pa je, da jih je izjemno težko zajeziti – za nekatere ljudi namreč boji predstavljajo zelo dober posel, za druge pa so morda celo edini vir prihodka za preživetje. Od zmagovalnega psa lahko ponekod v tujini živi cela družina,« razmere ponazori Hočevar in doda, da gre za izjemno občutljivo tematiko, ki pa je razširjena praktično v vseh državah sveta.

Zagrožena kazen: do tri leta zapora

Za storilce je po podatkih Policije od leta 2016 zagrožena kazen zapora do treh let in denarna kazen, kazenski pregon pa zastara 10 let od storitve kaznivega dejanja. Kot pravi Menegalija, naj bi bila ta dejanja v Sloveniji redka. »Kljub temu je bilo v preteklih letih na policijo naslovljenih več prijav o pasjih borbah, ki naj bi se domnevno odvijale na območju Slovenije, ali o vzreji psov za borbe.« Večino prijav so posredovale civilne iniciative in anonimni prijavitelji.

Menegalija zagotavlja, da policija vse prijave preveri. Pravi, da se pri tem pogosto soočijo z neverodostojnostjo prijaviteljev, saj da se ti ne želijo izpostaviti, oziroma ne želijo stika s policijo. »Posredovani podatki so običajno fotografije in video posnetki ali le povezave do njih, v besedilu pa je navedenih nekaj podatkov, ki so običajno pridobljeni iz objav na raznih forumih,« pravi Menegalija. Doda, da je policija v preteklosti vsa obvestila in prijave, ki so bile povezane s pasjimi borbami, obravnavala, vendar jih ni mogla potrditi oziroma dokazati.

Dokazali le en primer

»Iz preverljivih informacij je bilo ugotovljeno le, da se s temi dejanji ukvarjajo ljudje, ki imajo predvsem en skupen interes, in sicer vzrejo in treniranje psov za pasje borbe ali sodelovanje pri organizaciji in izvedbi pasjih borb. To je bilo jasno ugotovljeno v edinem dokazanem primeru pasjih borb v Sloveniji in javnosti že znanem primeru na območju Litije leta 2011,« pove Menegalija. Doda, da so navedeno dejanje – torej organizacijo in izvedbo pasjih borb ter vzrejanje in treniranje psov v ta namen – odkrili pri preiskavi drugega kaznivega dejanja in ga obravnavali skupaj z drugimi pristojnimi institucijami (uradnimi veterinarji Uprave za varno hrano in varstvo rastlin UVHVVR, kinologi in zavetišči za živali). »Pri tem dejanju je šlo za organizirano združbo več ljudi, ki so se ukvarjali z vzrejo in vzgojo psov za pasje borbe, hkrati pa so se ukvarjali tudi z organizacijo borb in s stavami, povezanimi z borbami,« pove Menegalija.

Prežete z dobičkom in prepletene z organiziranim kriminalom

Da je organizatorje pasjih borb in lastnike teh psov težko najti, se strinja tudi Tanja Vidergar iz Zavoda PIT. »Policija ne najde dovolj sledi, prizorišča borb pa se prestavljajo na različne konce Slovenije,« pojasni. Pravi, da so današnje pasje borbe prežete z dobičkom in prepletene z organiziranim kriminalom. »Borbe so včasih organizirali v zapuščenih hišah in kamnolomih, pojav pa se je razširil v mesta, kjer se danes s tem ukvarjajo ugledni in izobraženi ljudje. Najbolj odmeven primer je bil nekaj let nazaj v Litiji, ki ga je odkrilo Društvo za zaščito živali v Ljubljani na podlagi 23 prijav. Tam so našli 15 psov pasme pitbul v sodih, na verigah, v neprimernih pesjakih in z vidnimi poškodbami. Na ogled je prišla inšpektorica, ki ni ugotovila nobenih nepravilnosti, čeprav so bili na psih znaki borb in so živeli v nemogočih razmerah,« pove Vidergarjeva.

Pozorni bodite na znake

Tako Hočevar kot Vidergarjeva pravita, da je prizorišče pasjih borb sicer težko odkriti, saj se lokacija spreminja, zanjo pa udeleženci izvejo le malo pred dogodkom, pa vendar je mogoče odkriti znake, da se v bližini dogajajo sumljive stvari. »Ljudje bi morali biti pozorni na večje število psov na nekem območju, kjer bi lahko potekali treningi in boji, na zbiranje večjega števila ljudi na določenih mestih, zlasti v zapuščenih objektih v sumljivih urah, na pasji lajež,« našteje Tanja Vidergar. Pozorni naj bodo tudi na same pse – na njih so lahko vidne posledice iz prejšnjih borb, predvsem na tačkah in glavi; ni nujno, da so psi agresivni, lahko so prestrašeni. Nekateri imajo kupirane repe in ušesa, čeprav je v Sloveniji to prepovedano. »Psi, ki so udeleženi v borbah, imajo precej daljše sekalce od drugih psov, opazna pa je tudi agresija, renčanje in lajanje, še posebej do drugih živali. Vse to se v večini primerov dogaja v kamnolomih, na obronkih gozdov in v zapuščenih objektih, na samotnih lokacijah, kjer je možnost, da bi jih odkrili, majhna,« pove sogovornica. Same borbe pa se običajno odvijajo v ringu, ki ga imenujejo pit in je velik štiri krat štiri metre, ograjen s 70 centimetri visoko ograjo.

Andreja Šalamun (celoten prispevek je bil objavljen v reviji Moj pes, april, maj 2020)