Psi na verigah in v boksih – obsojeni na zločin, ki ga niso nikoli storili

Največji trn v peti vseh živalovarstvenikov je zagotovo občutek nemoči ob spoznavanju psov, ki so obsojeni za zločin, ki ga nikoli niso storili.

Skrbnik se ob pojavu neželenih vedenj namesto v odpravo le teh usmeri k dolgotrajnemu privezovanju ali zapiranju psa v boks.

Kadar dialog s skrbniki ni mogoč, je prijava ustreznim institucijam edina možnost »rešitev«. Vendar v večini primerov tudi prijava na ustrezen inšpektorat ne spremeni kaj bistvenega v življenju psa, ki je prikrajšan za takorekoč vse, kar je v naravi psa.

Zakon o zaščiti živali določa, da je lahko pes privezan, vendar mora biti veriga dolga vsaj tri dolžine psa (merjeno od konice repa do smrčka), velikost boksa pa se meri v nekaj m², glede na velikost in število psov v njem. Pes, ki je prikrajšan za vsakodnevne sprehode, socializacijo in nasploh družabno življenje, nima od dodatnega metra tega istega dvorišča, kjer je že tako celo življenje, popolnoma nič.

Ljudem ne moremo prodati empatije, da bi bili sposobni vsaj enkrat v življenju delati v dobrobit psa. Zato je pogled na vse te obsojene pse žal še vedno realnost, s katero se srečujemo prostovoljci na terenu. Toda četudi s prijavo največkrat ne dosežemo bistvene spremembe, razen tistih nekaj milo rečeno skopih spremenjenih pogojev bivanja, je prav, da se te prijave beležijo.

Prav je, da se vseeno ve, da ti psi nekje obstajajo in da so del žalostne statistike, čeprav morda sami nikoli ne bodo rešeni. Mogoče pa bo ravno ta statistika nekoč v prihodnosti odločilna za spremembe zakonov. Prav je tudi, da ti skrbniki vedo, da jih nekdo nadzoruje, da vedo, da je nekomu mar za njihovega psa. Čeprav jih zaradi varovanja osebnih podatkov ne moremo izpostavljati javno, je prav, da primere teh psov izpostavljamo in prek njih osveščamo. Nenazadnje je prav, da vsaj nekdo ve, da ti psi obstajajo, da so nekoč čeprav klavrno, živeli in trpeli v pomanjkanju.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri