Psi v zavetišču – ponekod jim je lepo, drugje pa je kakovost dela zelo vprašljiva

29. aprila, 2021
Skozi izkušnje na področju prostovoljnega dela s psi in mačkami, sem imela priložnost spoznati delo v zavetiščih. Ponekod zavetišče ne nudi nujno toplega zavetja.

Moji začetki prostovoljstva na področju brezdomnih živali so se začeli pred dobrimi devetimi leti. Glede na to, da je v naših sosednjih balkanskih državah, problematika zapuščenih živali vsem na očeh, saj zakon slabo opredeljuje skrb za prostoživeče pse, sem bila prepričana, da problematika nastaja le tam. Kmalu sem še malo bolj odprla oči in se ob obisku bližnjega zavetišča hitro zavedala, da le ta obstaja tudi pri nas. Tako se je moje opravljanje prostovoljnega dela usmerilo na reševanje problematike v naši državi. Naš sistem je za razliko od balkanskih držav, tako dobro organiziran, da brezdomne živali hitro umakne izpred naših oči. Zapuščene živali se torej namesti v zavetišče. Pa tudi sicer je res, da je obvezno čipiranje bistveno pripomoglo k zmanjšanju populacije zapuščenih psov.

Preko opravljanja prostovoljnega dela v zavetišču in občasnem sodelovanju z nekaterimi našimi zavetišči, sem skozi leta imela priložnost dobiti vpogled v realno stanje opravljanja njihovega dela. Sistem dobro opredeljuje skrb za prostoživeče pse in muce, malo manj dobro pa opredeljuje same dolžnosti zavetišč, ki nato skrbijo za te živali.

Naj poudarim, da je prispevek povzetek mojih osebnih izkušenj in ne povzema dejanskega stanja iz vseh zavetišč pri nas. V grobem mislim, da bi lahko zavetišča razdelili na tri kategorije. Tista, ki delajo nadstandardno in se v resnici iz dneva v dan borijo z zagotavljanjem ustrezne oskrbe, zakoni, kritjem s strani zakona neupravičenih stroškov in neodgovornimi skrbniki; tista, ki delujejo v skladu z zakoni in upoštevajo minimalne standarde z delnim samoiniciativnim prilagajanjem v dobrobit živali; ter tista, ki delujejo izključno za namen opravljanja podjetniške dejavnosti, torej ustvarjanje dobička. Takšna zavetišča sicer resda sledijo minimalnim standardom, vendar pa jim zakonodaja omogoča, tudi precej korigiranja ter prikrivanje podatkov. V takšnih zavetiščih, se npr. sicer vodi evidenčni list sprejetega psa, vendar ti psi nikoli niso ustrezno obravnavani, nihče jih ne vodi na sprehod, niti nihče ne skrbi za njihovo socializacijo ali prevzgojo. Psi pogosto niso niti počesani, tekališče pa v nobenem primeru ne dosega svojega namena, saj je za izpust potrebno dodatno delo/oseba. Delo v zavetišču zajema široko področje, zakon pa opredeljuje, da je za oskrbo 20 psov v zavetišču, dovolj 1 oskrbnik.

Zavetišče poleg tega, da zagotavlja namestitev psom, skrbi za odlov prostoživečih mačk na terenu, sprejem brezdomnih muc, vodenje evidenc, prevoze na veterino, čiščenje in razkuževanje prostorov, dogovarjanje za posvojitev, izvaja odvzeme živali, opravlja dežurstvo 24 ur na dan in še veliko drugih nalog. Problem pomanjkanja kvalitete dela po mojem mnenju, sicer v prvi vrsti izhaja iz pomanjkanja empatije, saj je na drugi strani moč videti, tudi zavetišča, ki upoštevajo popolnoma enak pravilnik, pa skrbijo tudi za kvalitetno obravnavo vseh svojih varovancev. Drug problem zagotovo predstavlja nezmožnosti zagotavljanja vseh stroškov oskrbe, ki ponavadi presegajo osnovno veterinarsko oskrbo. Velika težava pa je tudi sprejemanje novih pogodbenih občin. Zakon namreč ne opredeljuje, koliko pogodb lahko posamezno zavetišče sklene, glede na število boksov. Zavetišče, ki ima na razpolago 10 boksov, lahko sklene tudi 25 pogodb, v kolikor to želi. Jasno je, da je pri tem kvaliteta dela postaja čedalje bolj vprašljiva.

Vsak pes, ki pristane v zavetišču bi moral imeti možnost enakovredne obravnave, kvalitetno oskrbo in imeti na voljo vso potrebno veterinarsko oskrbo. Psi, ki pristanejo v zavetišču se ob srečevanju z novim okoljem, zvoki in vonjavami, soočajo z velikim stresom. Za svoje optimalno bivanje potrebujejo več časa in občutek varnosti, namesto grobih prijemov in izoliranosti. Ob oddajanju psov pa bi za to morali obstajati določeni kriteriji, ki pa jih veliko zavetišč še vedno nima. Psi se v nekaterih zavetiščih tako še vedno oddajajo na verige in v dolgotrajno bivanje v bokse. Bolj kot sprehajanje, psi potrebujejo družbo ljudi in ustrezno (pre)vzgojo. Kar pa zavetišču, katerega namen je ustvarjanje dobička, ni niti malo v interesu. Zavetišče bi za kakovostno oskrbo nujno potrebovalo strokovno osebo, ki ima izkušnje na področju pasjega vedenja.

Pri nas trenutno deluje 12 zavetišč za brezdomne živali in dve zavetišči, ki pa sprejemata samo muce. Zavetišča v Sloveniji so nastala pred nekaj desetletji. Takrat so občine pričele prepoznavati problematiko zapuščenih psov in so prosile lokalne vzreditelje, kinologe ali celo osebe, ki niso imele nobenih izkušenj na področju kinologije, da v zameno za plačilo zagotovijo ustrezen prostor za najdene pse. Kasneje je v veljavo prišel še Pravilnik o pogojih za delovanje zavetišč, ki je bolj podrobno opredeljeval financiranje in seveda ustreznost prostorov. Skozi leta so se povečevala spoznanja na področju kinologije in preko izkušenj pri opravljanju zavetiške dejavnosti so se določene stvari bistveno spremenile na bolje. Vendar je stanje opravljanja kvalitete dela v nekaterih naših zavetiščih še vedno zaskrbljujoče. Vsak posameznik pa ima svoje oči zato, da si sam ustvari pravo sliko. Obiščite lokalno zavetišče, vzemite si čas za razmislek in si oblikujte svoje mnenje.

Vpliva na izboljšanje situacije pa žal nima nihče, pri podjetjih, kot so zavetišča, ki svojo dejavnost opravljajo za namen ustvarjanja dobička, je kot pri vseh drugih podjetjih, pri katerih je kakovost dela vprašljiva, edina priložnost za izboljšave pa le konkurenca.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri