Vsi vemo, da Pravilnik o pogojih za zavetišča vsebuje sporno dejstvo, da lahko zavetišče po sprejemu živali, le-to evtanazira po 30 dnevu bivanja.
Upamo si trditi, da se tega ne poslužuje nobeno zavetišče v naši državi.
Nikomur ni v interesu, da se pes usmrti po 30 dneh bivanja, nihče ne čaka 31. dan z injekcijo v rokah pred vrati boksa. Težave se pojavijo, ko je sprejetih psov preveč, posvojitev ni, število boksov pa premajhno, pa tudi, če ima pes hude vedenjske težave. Tak pes v zavetišču doživlja veliko večjo stisko, kot nek drug stabilen pes. Tak pes v zavetišču trpi in potrebuje strokovno pomoč. Tudi pri nas imamo (sicer malo) nekaj dobrih zavetišč, ki se potrudijo in se primerno izobražujejo v smeri pomoči psom, ne samo na fizičnem področju, temveč tudi na področju vedenjskih težav. Veliko pa je še vedno takšnih, ki na področju pasje behavioristike delujejo po zastarelih načinih, ki psi psu pogosto povzročajo nepopravljivo škodo.
Psi po sprejemu v zavetišče največkrat potrebujejo svoj čas, čas da se privadijo na okolje, nove vonjave, zvoke, prostor v boksu in oskrbnika. Hkrati pa vsi vemo, da je čas hitro omejen, saj je lahko število pomoči potrebnih kmalu preveliko. Vsi si želimo, da bi vsak pes čim prej odšel v nov dom, kar pomeni, da čim manj časa preživi v zavetišču.
V resnici pa vsak pes, ki se znajde v zavetišču, potrebuje svoj čas, da se dejansko pokaže njegovo čustveno stanje. Čas je torej njihov prijatelj, a hkrati sovražnik. Vsi mi, ki se zavedamo problematike zapuščenih živali, pa vemo, da je skrajni čas, da vsak vzame odgovornost v svoje roke in sterilizira oz. kastrira svoje živali, pomaga ozaveščati, podpira odgovorno posvajanje in nakupe, če že, le od registriranih vzrediteljev.
Čas je, da začnemo ukrepati, tam kjer se problematika začne. To je pri neodgovornem skrbništvu. S podpiranjem nakupov nerodovniških psov in z neodgovornim posvajanjem smo del problema, ne rešitve.
Katjuša Rajovec, Zavod Muri
