Zgodba o Angoli, ki jo je lastnik pri šestih letih zavrgel, potem pa je srečala Tjašo

Angola je na svet prikukala 9. oktobra 2008. Verjetno kot ena majhna črno bela kepica, ki je s svojimi čudovitimi očmi, radovedno zrla v svet. Žal ji je bilo poklonjeno življenje pri galgueru, ki pa ni bilo posuto z rožicami.

Verjetno je odraščala z drugimi galgi, kjer je podrejeno sledila ukazom in željam njenega skrbnika … Ki jo je pri šestih letih zavrgel. Zavrgel je bitje, ki ga lahko opišem le kot eno neizmerno hrtjo srečo.

Kaj vse je doživela v vseh šestih letih, lahko le predvidevam. Njene brazgotine in njen strah povedo vse. Zagotovo pa sta v njej neizmeren pogum in neizmerna želja po zaupanju, po preživetju.

Najine poti se so križale, ko sem opravljala prostovoljno delo v zavetišču Scooby Medina. Ne boste verjeli, ampak tisto leto sem bila najbolj prepričana, da žal še ni prostora v mojem življenju za kakršnegakoli novega člana. In seveda zarečenega kruha se največ poje.

Angolo sem spoznala že prvi dan … Spomnim se je kot izredno mirne in malce zadržane galgice. Njena mirnost in milina sta me prevzeli. Bila je res ena izmed posebnih galgic, take vezi do sedaj še nisem čutila. Ona je začutila mene, jaz njo. Že prvi dan se mi je usedla v srce. Drugi dan, ko je prirepkala do vrat in me veselo pozdravila, si je pa svoje ime za vedno zapisala vanj. Kljub temu, da je bila to sekundna odločitev, sem vedela, da je Angola moja sorodna duša, kateri moram pokazati vse lepote tega sveta. Vsako popoldne po opravljenem delu in spoznavanju ostalih galgov, sem sedela v njeni ogradi in sanjarila o najinem skupnem življenju. Ker zaenkrat je bilo to le sanjarjenje … In čutila sem strah, tesnobo. Ali bo Angola moja sopotnica ali ne … Z Angolo sva v tistem tednu najino vez še poglobili. Bila je moja senca. Kamor sem v ogradi šla jaz, je šla ona za mano … Mislim, da je takrat že vedela, da je kar tako ne izpustim iz svojega življenja.

Kmalu je nastopil dan najinega slovesa … Bil je žalosten dan, saj nisem vedela, ali se bodo najine poti ponovno srečale, oziroma če se sploh kdaj bodo. Bil je dan … Dan za solze … Kakor, da ni bilo že dovolj grozno, je bila že ”on hold” za italijansko organizacijo … Bilo je še težje ob tej informaciji. Me bo še čakala, preden pridem domov?

Naša pot v Slovenijo se je nepredstavljivo vlekla. Kar teleportirala bi se domov in vprašala za njihovo podporo. Končno smo prispeli. Najprej v Italijo, nato še pot do Ljubljane … In pot do Kamnika … Bo te poti sploh že kdaj konec?

Kljub temu, da sem bila v zavetišču v kontaktu s starši, sem razumela, da se je za pomembne odločitve potrebno osebno pogovoriti. Ko sem prišla domov, nisem nič kaj čakala … Takoj sem povedala kakšna posebna, čudovita, nežna duša čaka v zavetišču … In dodala sta le to, da jo z veseljem sprejmemo v našo družino. Od sreče sem skoraj počila.

Takoj sem sporočila društvu in naslednji dan sem dobila mail. Angola ne bo več čakala na svojega človeka. Angola ga je našla. Je našla mene. In čisto res je tako.

Transport je bil napovedan čez en mesec in pol. Kljub temu, da se je čakanje zelo vleklo, sem imela ogromno dela in priprav na njen prihod. Seznami so se polnili, branja literature ni zmanjkalo. Priprave so bile v polnem teku. Želela sem, da res Angolo čaka tisto, kar si zasluži. Čakala jo je cela družina, čakali smo, da še bolj napolni naša srca, čakali smo, da ji končno lahko pokažemo, kakšno življenje si zasluži – in čisto nič manj.

Ure so se spreminjale v dneve, dnevi v tedne in tedni v mesec. In končno je nastopil 15. november. Dan prihoda Angole. Skupaj z Majo, Sašo in prijateljico Nušo smo se odpravili v Italijo. Bližje Sloveniji nam jo je pripeljal Marco, katerega je takoj očarala. Ko je parkiral avto na parkirišču, mi je srce začelo biti … Bilo je hitreje in hitreje … Oči so se solzile … Komaj sem čakala, da jo objamem in ji povem, da bo od sedaj naprej vse vredu. Zagledala sem jo. Drobno, suhljato galgico, z očmi polnimi upanja …

Doma so jo pričakali moj fant, moja starša, sestra in njen mož … Ko sem se peljala po ulici, sem jih zagledala na oknu. Vsi v pričakovanju naše galgine. Takoj je vse prevzela, pogumno je pregledala našo hišo, pozdravila svoje ljudi in se zmedeno vrtela od enega do drugega. Po kopanju je končno sledila slastna večerja, ki pa ji ni teknila. Razumljivo … Utrujena od dolge poti je zaspala na svoji postelji. Hja … Čisto njena postelja, mehka in topla …

Z Angolo vsak dan odkrivava nov svet. Velike strahove sva spreminjali v majhne strahce. Nekatere majhne strahce pa sva spremenili v nič … V našem domu se je hitro sprostila in vse družinske člane vzela za svoje. S svojim plesočim repkom pozdravi vsakega od nas, ko pridemo domov. Je res ena neizmerno sreča in moje življenje je spremenila v eno samo poezijo. Angola je moj stalni sopotnik v življenju, kar je njej več kot všeč. Najina vez postaja vedno trša in vedno močnejša. V pol leta, odkar je obrnila nov list v življenju, sem ugotovila, da je prava lakotnica. Iz same kostke se je spremenila v postavno galgino in s svojo pojavo ne ostane neopažena. Njen nos zavoha vsak košček hrane in postala je prava mojstrica v ‘fehtanju’. Hrano v glavnem obožuje. Veseli se najinega skupnega treniranja trikov. Oh, to je pravi žur. Takrat se vrti kot vrtavka in vse trike bi naredila hkrati, če bi jih le lahko. Všeč ji je, ko greva na obisk k mami, kjer vedno dobi kakšen slasten košček mesa. Kljub temu, da je nezaupljiva, se ji s hrano hitro prikupiš – le nekaj časa in potrpežljivosti potrebuješ. Zelo rada gre na sprehode, najbolj všeč so ji jutranji … No, všeč ji je le odhod, potem bi se ona bolj pasla, kot pa kaj veliko hodila. Večerni sprehodi so pa čas za druženje z ostalimi njenimi prijatelji, tako pasjimi kot človeškimi. Kot pravi hrt rada tudi spi. Pred enim mesecem je ugotovila, kako mehka je moja postelja in seveda, če se ji je uspelo nagužvati na posteljo, se ji je uspelo nagužvati tudi na kavč. Rada ima tudi našega mačkonarja Jerryja, čeprav jo kdaj pa kdaj tleskne po riti. Rada leži z njim na terasi, rada skupaj z njim deli priboljške, rada ga voha in je v njegovi bližini. Takoj se je spoprijateljila z njim, le kraljevič Jerry je rabil malo več časa. No, ampak, ko je videl, da mu ob prihodu Angole ni padla krona iz glave, jo je brez problema sprejel za svojo.

To je Angola, moj mali škrat. Kot vidite uživava neizmerno, vsak dan izkoristiva kakor se najbolje da. O njej bi seveda lahko pisala še in še, saj je res vsak dan z njo nekaj posebnega. Zaenkrat pa toliko o nas. Vse vas prav lepo pozdravljava in vam mahava iz mehkega kavča. Če naju pa kdaj kje srečate, se pa kar ustavite, bomo podelili kakšno besedo, spoznali boste Angolo in še v živo videli kakšna prisrčna galgina je.

Tjaša in Angola

Zgodbo so nam posredovali v društvu Hrtji svet