Pasja hrana kot krivec za vnetje ušes?

Večkrat je slišati trditve, da so bakterije v ušesu psa posledica neprimerne hrane. Je hrana res lahko odgovorna za pojav bakterije v ušesu pri psu? Vprašali smo nekaj strokovnjakov.

»Vnetje sluhovodov nikoli ni posledica izključno prisotnosti bakterij, ampak mora za nastanek biti prisoten nek primaren razlog, na primer preobčutljivost, tujki, paraziti,« pravi Breda Jakovac Strajn z Veterinarske fakultete v Ljubljani. »Vnetje zunanjega sluhovoda se pogosto pojavi pri preobčutljivosti (alergiji) na neko določeno sestavino hrane. Žival se takrat praska, lahko ima tudi drisko in če hrane ne zamenjamo oziroma odstranimo vzroka, se vnetje ušes samo stopnjuje. V ta namen predpišemo psu dieto oziroma hrano, ki jo do takrat še ni jedel. Danes je na tržišču poplava tako imenovanih monoproteinskih diet, da bi lahko našli takšno, ki bo našemu pacientu ustrezala in bo praskanje ponehalo,« pojasni sogovornica.

Tudi v Veterinarski postaji Sevnica menijo, da bakterije v pasjem ušesu »niso posledica neprimerne hrane, pač pa alergijske reakcije na sestavino v hrani, kar lahko pripelje do vnetij zunanjega sluhovoda. Alergijska reakcija povzroči lokalno vnetno reakcijo, kar oslabi obrambne mehanizme kože in je ta posledično bolj dovzetna za bakterijske in druge okužbe. Sama hrana nima na bakterije v sluhovodu nikakršnega vpliva. Pri psih s ponavljajočimi se vnetji se priporoča tudi alergijsko testiranje,« poudarjajo.

»Hrana lahko posredno vpliva na razraščanje bakterij v ušesu,« pravijo tudi v Veterinarski ambulanti Koper. »Normalno se v zdravem ušesu nahajajo bakterije, ki sicer ne povzročajo težav. Kadar se pri psu pojavi alergija na določeno beljakovino v hrani, pa se zaradi reakcije organizma začnejo te bakterije prekomerno razraščati. Veterinar običajno svetuje dietno hrano s hidroliziranimi beljakovinami ali izbiro hrane, ki temelji na drugem viru beljakovin, ki je žival še ni uživala. Te diete se je potrebno resno držati, brez priboljškov ali ostankov iz mize. Obstajajo pa tudi testi, ki nam povedo, na katere alergene organizem odreagira. Tako lahko lastnik živali izbere hrano, ki živali najbolj ustreza,« še dodajo.

Avtorica: Andreja Šalamun

Za striženje doma je potrebnega nekaj znanja

Nekateri psi potrebujejo pogosto striženje, drugi trimanje, tretji nič od tega, odvisno od pasme in od želja skrbnikov.

Pogosto striženje je obvezno pri manjših pasmah, kot so pudlji, maltežani, pri nekaterih dizajnerskih pasmah, pri jorkširskih terierjih, šicujih … Večje pasme se, z izjemo nekaterih, načeloma ne striže.  Redno trimanje je potrebno pri terierjih in pri določenih pasmah z ostro dlako. Veliko lastnikov se za striženje odloči obiskati pasji salon, nekateri pa se podstopijo striči doma. Pri tem naj velja previdnost, saj se hitro zgodi, da skrbniki psa pri striženju poškodujejo.

»Kljub smislu za striženje je treba imeti nekaj znanja, saj bi lahko v najslabšem primeru psu uničili dlako, ali pa ga celo poškodovali. Če se nekdo odloči, da psa ostriže doma samo zaradi tega, da bi privarčeval nekaj evrov, potem to močno odsvetujem, saj se v večini primerov zgodi, da je pes slabo ostrižen, in – kar je večja težava – da pes pridobi slabo izkušnjo, zaradi katere imamo frizerji lahko velike težave,« pravijo v Pasjem salonu Kira.

Pri tem pa Petra Slobodnik iz salona PetShui opozarja še na to, da je treba paziti, da dolgodlakih psov ne ostrižemo prekratko, saj jim na ta način odvzamemo edino zaščito kože, kar lahko privede do opeklin. Sogovornica striženje doma pozdravlja, »če skrbnik dobro opravi domačo nalogo in se seznani s potrebami in lastnostmi kožuha«.

Kako se približamo poškodovanemu psu?

Ko se zgodi kaj nepričakovanega in se pes poškoduje, moramo ohraniti mirno kri, ravnati premišljeno, hkrati pa moramo biti hitri in odločni, saj bomo le tako lahko pomagali svojemu štirinožnemu prijatelju.

 

Kaj storimo, ko se pripeti nesreča?

Podobno načelo kot pri ljudeh, ko jim je treba nuditi prvo pomoč, velja tudi pri psih: po navadi je za psa bolj pogubno, če ne storimo ničesar, kot, če kaj storimo napačno. V nadaljevanju si bomo pogledali nekaj najpogostejših primerov pri psih, ob katerih je nujna prva pomoč.

Kako se približamo poškodovanemu psu?

Poškodovanemu psu se moramo približati zelo previdno, pri čemer se moramo dosledno izogibati neposrednemu očesnemu stiku z njim. Izogibati se moramo prehitremu in negotovemu ukrepanju, saj bomo svoje psihično stanje prenesli tudi na psa. Poškodovanega psa moramo stalno prijazno in spodbudno ogovarjati, hkrati pa opazujemo, ali se na naše besede odziva.

Če se odziva, ocenimo, kako se bo odzval, ali bo napadalen, otopel, plašen … Opazujemo psa in skušamo oceniti, kako diha, kakšne vidne poškodbe ima in kako je s krvavitvijo. Za kakšno poškodbo gre, lahko ugotovimo tudi s položaja okončin in telesa. Kožuh, umazan s krvjo, blatom, urinom ali z izbljuvkom, nam lahko pomaga ugotoviti, za kakšno poškodbo gre.


Preden se poškodovanega psa dotaknemo, moramo poskrbeti za lastno varnost.


Tudi najbolj ljubezniv in najbolje vzgojen kuža lahko zaradi bolečin, strahu ali šoka hlasta okoli sebe in ugrizne vsakogar, ki se mu približa – tudi svojega skrbnika. V takšnih okoliščinah se namreč pes odzove povsem podzavestno. Svojega psa pa se seveda dotaknimo takoj, ko je to mogoče. Prisilo lahko uporabimo le po načelu: le toliko, kot je treba in kolikor najmanj je mogoče. Po navadi je smiselno, da psu s povojem zavežemo gobček, v skrajni sili lahko uporabimo tudi vezalko.

Gobčka pa ne smemo zavezati, če gre za:

  • nezavest,
  • težave z dihanjem,
  • toplotni udar,
  • pregretje telesa,
  • krvavitve iz nosu,
  • poškodbe v predelu gobčka,
  • težave s srcem in krvnim obtokom,
  • pasme z zelo kratkim nosnim delom lobanje.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Alergija na hrano – kakšni so bolezenski znaki?

Alergija na hrano predstavlja približno 10 % vseh alergij pri psih in je tretji najpogostejši vzrok za srbež in praskanje pri psih – takoj za alergijo na bolšji pik in atopijami.

Alergija na hrano se v enaki meri pojavlja pri samcih in samicah, nobene vloge ne igrata kastracija in sterilizacija, lahko se pojavi v zgodnji mladosti, pa tudi pri starejših psih.

Alergičen na hrano ali hrane ne prenaša?

Razlikovati moramo med alergijo na hrano in pojavom, da žival določene hrane ne prenaša.

Alergija na hrano je prava alergijska reakcija, pri kateri je vpleten imunski sistem. Pri tem se pojavijo značilni znaki srbeža in težav s kožo, kar je pri psih in mačkah tudi sicer precej splošen znak, da gre za alergijo.

Intoleranca na hrano, kot strokovno imenujemo pojav, ko žival določene hrane ne prenaša, se ponavadi pokaže z drisko ali bruhanjem, ni pa imunskega odziva.

Najpogostejši krivci v hrani

S številnimi raziskavami so ugotovili, da nekatere sestavine v hrani pogosteje povzročajo alergije kot druge. Najpogostejši krivci za alergijske reakcije so:

  • govedina
  • mlečni izdelki
  • perutnina
  • jagnjetina
  • ribe
  • kokošja jajca
  • koruza
  • pšenica
  • soja

Bolezenski znaki

Znaki alergije na hrano so precej podobni znakom večine drugih alergij. Poglavitni bolezenski znak je srbež, največkrat skrbijo obraz, šape, uhlji, prednje noge, pazduhe in koža okoli zadnjične odprtine. Med pogostejšimi bolezenskimi znaki opazimo tudi:

  • kronično ali ponavljajoče se vnetje zunanjega sluhovoda
  • izgubljanje dlake
  • intenzivno praskanje
  • vneta mesta na koži
  • okužbe kože

Kar nekaj skrbnikov opazi tudi, da se psi z alergijami na hrano pogosteje iztrebljajo.

Zgolj na podlagi teh znakov le težko razlikujemo med živaljo, ki ima alergijo na hrano, in živaljo z atopijo ali kakšno drugo vrsto alergije. Vseeno pa veterinarji poznajo več znakov, ki okrepijo sum, da gre za alergijo na hrano. Eden izmed teh znakov je ponavljajoče se vnetje zunanjega sluhovoda, še zlasti okužba s kvasovkami. Pogost tak znak je pojav zmerno hudih do hudih bolezenskih znakov na koži pri zelo mladem psu. Tretji uporaben namig je, da je alergija prisotna skozi vse leto ali pa, da se je začela pozimi.

 

Debelost negativno vpliva na dolgoživost psa

Debelost negativno vpliva na zdravje in dolgoživost psa. Po statistiki imajo predebeli psi do 6 do 12 mesecev krajšo življenjsko dobo.

V resnici pa strokovnjaki poudarjajo, da debelost povzroča tudi za 2 leti in več krajšo življenjsko dobo. Nekoč je vladalo prepričanje, da je maščobno tkivo razmeroma neaktivno, v njem so pač ‘naložene’ odvečne kalorije in je zgolj nekakšen dodatek k normalni telesni teži.

Z raziskavami pa so dokazali, da je to tkivo biološko aktivno. Iz njega se izločajo vnetni hormoni in povzročajo t.i. oksidativni stres na telesna tkiva, kar prispeva k pojavu številnih bolezenskih težav. Veterinarji zato debelost ocenjujejo kot stanje s kroničnim vnetjem nizke stopnje. Znano je, da se pri debelih psih pogosteje pojavljajo bolezenske težave, kot so:

  • različne okužbe zaradi zmanjšane učinkovitosti imunskega sistema;
  • zvišan krvni tlak, posledica česar je večja možnost popuščanja delovanja srca;
  • bolezni gibal, kot na primer vnetje sklepov (artritis), bolezni hrbtenice, pretrganje križne vezi v kolenu in hitrejše degeneracije sklepov;
  • nastanek sečnih kamnov v mehurju in
  • zapleti ob anesteziji.

Prav narkoza predstavlja za predebele pse precej večje tveganje, saj je pri njih omejeno delovanje določenih organov, kot so pljuča, jetra in ledvice, poleg tega pa zaradi večje telesne mase potrebujejo večji odmerek narkotika. Po operacijah se lahko pojavijo tudi drugi zapleti, saj je pri predebelih živalih večja možnost, da pride do okužbe rane.

Pri tem je treba poudariti, da je debelost lahko znak tudi kakšnih drugih bolezni, kot na primer zmanjšane aktivnosti žleze počitnice ali zvišane aktivnosti nadledvične žleze. V vzrokih za debelost pa si več lahko preberete tukaj.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (objavljeno v reviji Moj pes)

 

 

 

Sladkorna bolezen pri psih

Sladkorna bolezen, imenovana tudi diabetes mellitus, je ena najpogostejših bolezni hormonskega sistema tako pri ljudeh kot tudi pri psih. Kljub pogostnosti te bolezni pa mnogo pasjih skrbnikov, katerih psom je bila postavljena diagnoza sladkorna bolezen, ne vedo, kaj to pomeni za njihovega ljubljenčka in kaj zanje.

Sladkorna bolezen je stanje, pri katerem pride do kroničnega zvišanja krvnega sladkorja oziroma glukoze. Nivo krvnega sladkorja sicer ureja več hormonov, je pa med njimi najpomembnejši inzulin, ki nastaja v trebušni slinavki; tj. majhnemu organu v neposredni bližini črevesja. Inzulin je hormon, ki v krvi po obroku niža nivo glukoze. Pomanjkanje tega hormona oziroma slabša odzivnost telesnih celic na inzulin vodi v sladkorno bolezen. Z ustrezno skrbjo pa lahko psi s sladkorno boleznijo, enako kot ljudje, kljub bolezni živijo precej kakovostno življenje.

Najpogosteje zbolijo pri med 7. in 9. letom starosti

Za sladkorno boleznijo najpogosteje zbolijo psi v srednjih letih in starejši, skoraj dvakrat pogosteje pa se pojavlja pri samicah. Najpogostejša starost, pri kateri se ta bolezen pojavi, je med 7. in 9. letom. Se pa lahko sladkorna bolezen pojavi tudi pri psih, mlajših od enega leta.

Zbolijo lahko psi vseh pasem, tudi mešančki, se pa sladkorna bolezen pogosteje pojavlja pri pritlikavih pinčih, jazbečarjih, pritlikavih šnavcerjih, samojedih, frizijskih bišonih, kodrih in beaglih.

 

Sladkorna bolezen se pogosteje pojavlja pri pritlikavih pinčih, jazbečarjih, pritlikavih šnavcerjih, samojedih, frizijskih bišonih, kodrih in beaglih.

Začetek zdravljenja

Prvi korak ustreznega zdravljenja je seveda postavitev pravilne diagnoze. V ta namen je treba izvesti veterinarski pregled in ustrezne laboratorijske preiskave urina in krvi. Po postavljeni diagnozi se bo veterinar pogovoril s skrbnikom o učinkovitem pristopu k zdravljenju.

Temeljni kamen zdravljenja sladkorne bolezni so odmerki inzulina. Odmerek, ki je potreben za posameznega bolnika, veterinar določi glede na telesno težo in tip inzulina. Pri tem ni cilj, da se idealen odmerek določi že takoj, pač pa se to prilagaja med več zaporednimi pregledi in merjenji nivoja krvnega sladkorja. Sladkorni bolnik skozi celo življenje potrebuje redne veterinarske preglede. Na njih se preverja učinkovitost zdravljenja in po potrebi popravi odmerek inzulina. Na morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja glede sladkorne bolezni skrbnika najpogostejše opozori povečana žeja ter pogostejše in obilnejše uriniranje.

Cilj zdravljenja sladkorne bolezni je, da spravimo nivo krvnega sladkorja nekje na normalno raven, kot bi bila, če bi trebušna slinavka proizvajala normalno količino inzulina.

Na morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja glede sladkorne bolezni skrbnika najpogostejše opozori povečana žeja ter pogostejše in obilnejše uriniranje

Primerna prehrana je bistvena

Telesna teža in kaj vaš pes jè, sta tisto, kar ima neposreden učinek na njegov nivo krvnega sladkorja. Glede tega, kakšna je najbolj primerna prehrana za pse s sladkorno boleznijo, so opravili številne raziskave. Najnovejši rezultati kažejo, da psom s sladkorno boleznijo najbolj ustreza prehrana, ki vsebuje visok delež vlaknine, nizek nivo enostavnih sladkorjev, ter ima zmerno znižano vsebnost maščob in beljakovin. Vlaknina je tista, ki psu daje občutek sitosti, hkrati pa ima zelo dober učinek na upočasnjevanje sproščanja glukoze v krvni obtok psa. Poleg tega s takšno prehrano dobro ohranjamo primerno telesno težo psa.

Najnovejši rezultati kažejo, da psom s sladkorno boleznijo najbolj ustreza prehrana, ki vsebuje visok delež vlaknine, nizek nivo enostavnih sladkorjev, ter ima zmerno znižano vsebnost maščob in beljakovin.

Primerna telesna teža je za pse s sladkorno boleznijo zelo pomembna. Izguba odvečnih kilogramov v večini primerov pomaga pri boljšem izkoristku inzulina in lažjem pretvarjanju hrane v gorivo za njegov organizem. Poleg tega imajo psi z idealno telesno težo precej manj komplikacij, povezanih s sladkorno boleznijo, kot so na primer katarakta, pankreatitis in okužbe sečil.

Pomembno je, da smo pri hrani dosledni. Vsak dan hranimo enako hrano, v enakih količinah na ta način ohranjamo stabilen nivo krvnega sladkorja. Prav tako poskrbimo, da ima pes ves čas na voljo dovolj sveže pitne vode.

Razgibavanje psa s sladkorno boleznijo

Redno razgibavanje je za sladkorne bolnike zelo koristno. S tem tudi psa lažje shujšamo, ali ohranjamo idealno telesno težo, prav tako pa znižuje nivo krvnega sladkorja.

Po možnosti vsakodnevno izvajamo enake stopnje aktivnosti. Večje spremembe v rutini razgibavanja lahko namreč spremenijo potrebe po inzulinu. Kakšna nova vrsta aktivnosti, nenavadno dolga ali naporna igra, predolg sprehod – vse to lahko povzroči, da nivo krvnega sladkorja pade prenizko. Če nameravamo spremeniti načrt aktivnosti s svojim psom, moramo to narediti postopoma. Če že izvajamo kakšno aktivnost izven normalnega obsega aktivnosti psa, potem imejmo s seboj nekaj hrane, za primer, če bo imel pes težave.

Piše: Boštjan VIDIC, dr. vet. med

Kopanje psa: manj je več!

Veliko pasjih skrbnikov pretirava pri kopanju psa, ker si želijo vedno dišečo in čisto kepico. Toda strokovnjaki svetujejo, da se držimo ‘manj je več’ pravila.

Največkrat se pse okopa do enkrat mesečno, nekatere pasme pa bolj poredko. »Za pasme, ki imajo dlako naoljeno z vodo-odbojnim slojem (na primer zlati prinašalci), bi priporočali redkejše kopanje, še redkejše pa za pasme z debelo dvojno dlako (na primer samojed). Njim najbolj ustrežemo tako, da jih pogosto razčešemo,« nam pove Matej Zagorc iz salona Tačka Spa.

»Če pa že kopate psa večkrat mesečno, uporabite samo destilirano vodo brez šampona, saj s pretirano uporabo šampona psa dobesedno razmastimo, osušimo pore in ni več naravne zaščite. Če ima pes vonj, raje uporabite jabolčni kis, zamešajte z vodo, vtrite v dlako in posušite; tako bo slab vonj izginil,« pa pravi Maša Ukmar iz sežanskega Pasjega salona Fido.

Sogovornica tudi pri uporabi šampona svetuje sledenje načelu ‘manj je več.’ Pri izbiri šampona svetuje, da izberemo takšnega na bolj naravni osnovi, brez parabenov in silikonov, ki vsebuje hidrolate in ima ph vsaj 7.

Nanašanje šampona (in tudi balzama) se vedno začne na vratu in zaključi na repu, nato pridejo na vrsto tace in glava, enako velja za splakovanje. Na trgu so izdelki najrazličnejše kozmetike. Da smo izbrali dobro, nam bo najbolje povedalo konkretno stanje na pasji koži in dlaki. Ob kakovostnih izdelkih bo koža bolj zdrava, dlaka bolj sijoča, daljša dlaka se začne vozljati kasneje, nega je olajšana. Na tem mestu velja poudariti, da na videz in stanje dlake odločilno vpliva prehrana. »Tako kot pri ljudeh velja tudi pri živalih – smo, kar jemo. Telo nameni kar 30 % proteinov za oskrbo dlake, zato je prava hrana bistvenega pomena pri zdravem kožuhu,« poudarja Matej Zagorc.

Katere Bachove kapljice izbrati ob določeni težavi?

Dr. Edvard Bach, angleški zdravnik, bakteriolog in patolog, je v začetku prejšnjega stoletja ustvaril enkraten sistem cvetnih izvlečkov iz 38-ih rastlin. Vsaki je po temeljitem študiju prisodil temeljno čustvo, na katero izvleček vpliva.

Vsi cvetni izvlečki so uporabni za terapijo ljudi in vseh vrst živali, tudi rib in ptic, izpostavili pa bomo le nekaj najbolj uporabnih.

V osnovi velja, da se z Bachovimi cvetnimi izvlečki blaži vedenjske težave in zdravi psihična stanja, izkušnje pa kažejo tesno povezavo med naštetim in različnimi boleznimi. V nadaljevanju bomo našteli nekaj primerov uporabe.

Repika (Agrimony)

Živali, ki trpijo zaradi razdražene kože in imajo prebavne motnje, zraven pa skrbnik opaža stalno napetost in tesnobnost, bomo uspešno pomagali s pripravkom iz repika (Agrimony). Zanimivo je, da so nekatera stanja značilna za določene pasme. Zlati prinašalci in boston terierji po svojih značajskih lastnostih sodijo v skupino, za katere je repik temeljno (konstitucijsko) zdravilo. Isto velja za irske volčje hrte, ki na videz zadovoljno mahajo z repom, da bi ustregli skrbniku, v resnici pa so tesnobni in ne pokažejo, da so resno bolni. Strah pred neznanim, zaradi katerega trpijo mnogi psi, povzroča prebavne motnje, težave z mehurjem, kardiovaskularne bolezni.

Trepetlika (Aspen)

Nekateri psi se bojijo zapustiti dom, kjer se počutijo varne. V tem primeru bo pomagala trepetlika (Aspen), ki vzpostavlja mirnost in normalno dihanje ter sprošča napetost mišic.

Bukev (Beech)

Zaradi motečih dejavnikov v okolju nekateri psi razvijejo alergije, zaradi mišične napetosti, ki je posledica nestrpnosti in netolerantnosti do drugih pa nastane tudi artritis. Spremembe skrbnik zazna, kadar postane žival agresivna v bližini druge živali ali nastanejo določene vremenske razmere, na katere je pes občutljiv. V tem primeru uporabimo bukev (Beech), ki vzpostavlja strpnost in voljnost. Mišična napetost mine.

Tavžentroža (Centaury)

Nekatere živali so bolj dovzetne za parazite in infekcije kot druge, kljub enaki prehrani, zaščiti in istemu okolju. Pri njih se hitro opazi, da so preveč podrejene in popustljive, se plazijo, obrnejo na hrbet in izpostavijo trebuh. Vse to nakazuje na pomanjkanje samozavesti in šibko voljo, kar uspešno odpravlja tavžentroža (Centaury).

Češnjelika sliva (Cherry Plum)

Kadar se pri psu pojavijo nenadzorovano uriniranje, fobije, epilepsija, nekontrolirano besno vedenje ali popolna panika zaradi strahu, ki lahko prerastejo v uničevalno in samouničevalno vedenje tako, da se v paniki pes lahko sam poškoduje, pomislimo na izvleček iz češnjelike slive (Cherry Plum). Ta je tudi konstitucijsko zdravilo za koker španjele, ki imajo opisane težave. Nekateri psi zapadejo v paniko že, če je na vrsti striženje krempljev ali obisk veterinarja, drugi celo v razstavnem ringu. Omenjeni izvleček pomirja žival in vzpostavlja nadzor nad sabo.

Divji kostanj (Chestnut Bud)

Ponavljajoče se glivične okužbe in bolezni, ki kljubujejo vsem zdravilom, so za skrbnika, še bolj pa za pse izredno neprijetne in naporne. Ponavljanje je rdeča nit pri naslednjem pripravku iz divjega kostanja (Chesnut Bud), ki vpliva tudi na ponavljajoče se vedenje, na stare napake, ki jih pes kljub slabim izkušnjam vedno ponavlja. V to skupino spadajo tudi živali, ki so nagnjene k nesrečam in tiste, ki imajo slabe navade, ki se jih ne da odpraviti. Divji kostanj vzpostavlja zmožnost učenja in uporabe izkušenj, zato ponavljajoče se pojave lahko izkoreninimo.

Srobot (Clematis)

Po operativnih posegih se nekatere živali težko predramijo, prav tako se težko vzpostavi pozornost po epileptičnem napadu. Težave z zbranostjo imajo tudi stare in senilne živali. Včasih pa te težave nastopijo že pri mladih živalih in so najbolj moteče v času šolanja. Pes je raztresen, ne sledi vodniku, deluje odsotno in se ne zanima za trenutno dogajanje. Izvleček iz srobota (Clematis), ki vzpostavlja pozornost in osredotočenost, bo rešil zapleten položaj, saj je z drugimi bolj agresivnimi medikamenti na take živali nemogoče vplivati.

Lesnika (Crab Apple)

Težave s kožo, abscesi, akne, ekcemi, dermatitis, prhljaj so skupni imenovalec mnogih težav pri psih, za katere ne najdemo pravega vzroka. Če je žival občutljiva včasih ima težave s sobno čistočo, trpi tudi zaradi drisk, inkontinence in/ali bolezni ledvic, pomislimo na izvleček lesnike (Crab Apple). Deluje kot razstrupljevalec telesa, kar znatno pripomore v primerih alergije neznanega izvora ali pri izpadanju dlake, pa tudi preventivno pred operativnimi posegi, kjer obstoja nevarnost infekcije. Med indikacijami za uporabo lesnike je tudi obsesivno lizanje dlake in koprofagija. Lesnika vzpostavlja navade sobne čistoče, dostojanstvo. Spisek uporabe lesnike je izjemno dolg, prav tako jo povezujejo z nekaterimi pasmami kot npr. afganistanskim hrtom, bradatim kolijem, kodrom, Lhasa Apso, Shi Tzu kot konstitucijsko zdravilo pri težavah z dlako. Kadar se pes neprestano praska in liže, lesniko uporabimo skupaj z belim divjim kostanjem (White Chestnut).

Encijan (Gentian)

Pogosto uporabljen izvleček je tudi encijan (Gentian) za živali, ki so obupane in se predajo ter prenehajo jesti po izgubi skrbnika ali drugega člana krdela, ki so pobite zaradi korenitih sprememb doma, za živali iz zavetišč, za živali, ki jih skrbnik ne nagrajuje in ne vzpodbuja. Pomanjkanje apetita je pri psih na sploh zelo pomemben znak za neravnovesje v telesu, bodisi psihično ali fizično, zato ga je potrebno vzeti resno. Poleg zdravstvenih težav je nujno izključiti tudi vpliv na psihične dejavnike, ki so našteti zgoraj in jih morda hitro prezremo. Encijan torej vzpostavlja stanovitnost, vztrajnost, apetit.

Bachove kapljice delujejo blago in vzpodbudno tako, da se po nekajtedenski terapiji žival odziva povsem drugače. Bachovi cvetlični izvlečki nimajo stranskih učinkov in se lahko uporabljajo tudi daljši čas skupaj z uveljavljenimi veterinarskimi zdravili. So učinkovita in cenovno zelo dostopna naravna pomoč.

Mojca Sajovic

(objavljeno v reviji Moj pes)

Zasuk želodca – kako preprečiti in kako ukrepati

Zasuk želodca je zelo nevarno bolezensko stanje, veterinarji ga imamo za življenje ogrožajoč nujni primer. Zaradi zasuka želodca lahko namreč pes pogine že v nekaj urah.

Zasuk želodca je smrtno nevarno akutno stanje, ki se pogosteje pojavlja pri srednje velikih in velikih psih, povzroči pa jo prevelika količina zaužite hrane ali vode.

Pri zasuku želodca ne obstaja nobeno domače zdravilo, zato mora skrbnik psa nemudoma poiskati veterinarsko pomoč. Kljub zdravljenju lahko pogine od 25 do 33 odstotkov pacientov.

Pogosteje se pojavlja pri psih, ki dobijo le po en obrok briketirane hrane na dan in v primerih, ko je gibljivost želodca zmanjšana. Zasuk želodca lahko povzroči tudi valjanje po hrbtu ali gibanje psa navzdol (tudi hoja po stopnicah navzdol).

Potek  v dveh stopnjah

Bolezensko stanje, ki ga imenujemo zasuk želodca, poteka v dveh stopnjah. Prva stopnja je tako imenovana dilatacija (razširitev) želodca, v naslednji stopnji pa se želodec lahko še zasuče okoli svoje osi.

V temu procesu sodeluje več različnih, pogosto tudi neznanih vzrokov, ki povzročijo, da se želodec začne polniti s plini. S plini napolnjen želodec močno pritiska na trebušno prepono in druge organe. Posledica tega je močno oteženo dihanje, poleg tega pa tako razširjen želodec pritiska tudi na trebušne žile, zaradi česar je moten dotok krvi iz trebušnih organov proti srcu. S plinom napolnjen, razširjen želodec se razmeroma zlahka zasuče okoli svoje osi, s čimer prepreči ali pa vsaj močno oteži kroženje krvi po žilah v želodčni steni. Zaradi tega začnejo celice v želodčni steni in želodčni sluznici odmirati, poleg tega je zaradi pritiska na trebušne žile moten ves trebušni krvni obtok, stanje živali se zato začne hitro slabšati.


Če ne ukrepamo, pes pogine zaradi odpovedi srca.


Klinični znaki

Klinični znaki pri zasuku želodca so velik nemir, bolečine, močno sopenje, neuspešni poskusi bruhanja (pri delnem zasuku lahko žival izbljuva le manjše količine vsebine želodca). Po približno eni uri opisanih znakov pride do akutnega poslabšanja stanja, opazimo lahko napihnjenost v prednjem delu trebuha, pes je v življenjski nevarnosti in pomembna je vsaka minuta. Torej – kar najhitreje k veterinarju. Žal pri zasuku želodca ni mogoče nuditi prve pomoči.

Najbolj učinkovito pa zasuk preprečimo tako, da približno dve uri po obroku psa telesno ne obremenjujemo. Zelo dobro je tudi, da dnevni obrok hrane razdelimo na dva ali tri dele.

Boštjan Vidic, dr. vet. med

Paradontalna bolezen, glavni vzrok za izgubo zob

Parodontalna bolezen je poglavitni vzrok za izgubo zob. V človeškem zobozdravstvu jo zaradi njene uničevalne narave imenujejo tudi tihi ubijalec.

Pomemben vzrok za nastanek paradontalne bolezni so bakterije, ki se iz žarišč okoli zob sproščajo v krvni obtok in širijo po telesu. Pri parodontalni bolezni se pojavlja izguba zob, propada pa tudi kostno tkivo okoli njih, zaradi česar se lahko pojavi celo zlom čeljustnice.

Kaj je parodontalna bolezen?

Sama beseda »parodontalno« je sestavljenka dveh grških besed in pomeni »okoli zob«. Parodontalna bolezen pa so zaporedne spremembe, ki so povezane z vnetjem in izgubo podpornih tkiv okoli zob. Bolezen se razvija postopoma in poteka v več fazah. Začne se z nalaganjem delcev hrane in bakterij na površini zoba, tik nad dlesnijo, iz česar nastanejo mehke zobne obloge ali plak.

Če mehkih zobnih oblog ne odstranimo, se nanje vežejo minerali iz sline, s čimer nastane zobni kamen ali trde zobne obloge, ki se močno oprimejo zobne površine. Minerali se začnejo v mehke zobne obloge vezati od 3 do 5 dni po njihovem nastanku. Zobni kamen draži dlesni in povzroča vnetje, ki ga imenujemo gingivitis (vnetje dlesni). Opazimo ga lahko kot pordelost dlesni ob zobu, težavo spremlja neprijeten ustni zadah.

Kaj mora storiti skrbnik?

S ščetkanjem poskrbimo za mehanično odstranjevanje mehkih zobnih oblog. Ščetkanje pa dopolnimo še s kemičnim odstranjevanjem plaka z zobnimi pastami, geli in s posebnimi ustnimi vodicami za hišne ljubljenčke. Za odstranjevanje manjših količin zobnih oblog lahko poskrbimo tudi z ustrezno prehrano.

V trgovinah za živali namreč lahko dobimo posebne vrste hrane za zmanjševanje zobnih oblog, pomagamo pa si lahko tudi s posebnimi »zobnimi« priboljški. Pri preprečevanju bolezni zob in obzobnih tkiv ima veliko vlogo skrbnik s tem, da svojemu ljubljencu redno čisti zobe.

Če vnetja dlesni ne zdravimo, bo to sčasoma napredovalo v resnejšo parodontalno bolezen, pri kateri nastanejo nepopravljive spremembe.

Boštjan Vidic, dr. vet. med