Parjenje pri psih spremlja kar nekaj mitov, vprašanj in presenečenj. Nekatera so zabavna, druga pa zelo pomembna za zdravje in dobrobit psov.
Pasje parjenje je polno zanimivih posebnosti, vendar zahteva odgovornost. Razumevanje teh dejstev ni pomembno le za vzreditelje, temveč za vsakega lastnika, ki želi svojemu psu zagotoviti varno, zdravo in mirno življenje – brez nepotrebnih zapletov in presenečenj.
Kako poteka parjenje?
Ko pride do parjenja, samec naskoči psico in vstopi v nožnico. Posebnost pasjega parjenja je t. i. paritvena vez (»zagozditev«). Penis samca v nožnici nabrekne, mišice psice pa se refleksno skrčijo, zato ostaneta psa povezana tudi 10 do 30 minut. To je povsem normalen pojav, ki poveča možnost oploditve.
V tem času psa pogosto obrneta hrbet drug drugemu, kar je lahko za lastnike videti nenavadno, vendar ne pomeni bolečine ali stiske, če parjenje poteka brez prisile.
Odgovorni vzreditelji parjenja nikoli ne prepuščajo naključju. Pred parjenjem ocenijo:
- zdravstveno stanje obeh psov,
- genetske predispozicije,
- značaj in temperament,
- primernost kombinacije za pasmo.
Po parjenju se med psoma običajno ne vzpostavi trajna vez. Ne postaneta “par” in si ne ostaneta posebna prijatelja. Ko hormonski vpliv popusti, se vedenje večinoma normalizira. Samec pogosto izgubi zanimanje, psica pa se umiri.
Preberite tudi: Kako se psi zaljubijo in dvorijo?
Preprečevanje nezaželenih legel
Če parjenje ni zaželeno, je najučinkovitejša rešitev sterilizacija in kastracija, ki poleg preprečevanja neželenih mladičev prinaša tudi zdravstvene koristi. Kot opozarjajo na PetMD, zgolj fizične prepreke ali nadzor v času gonitve niso vedno zanesljivi, saj so samci lahko izjemno vztrajni in iznajdljivi.
Zanimivosti o parjenju pri psih
Tukaj je nekaj zanimivih – in koristnih – dejstev, ki jih pogosto spregledamo.
-
Ali se lahko parita zelo majhen in zelo velik pes?
Teoretično da – vendar ni varno v vseh smereh. Največje tveganje nastane, če je psica manjše pasme, samec pa precej večji. Mladiči lahko zrastejo preveliki za varno kotitev, kar pogosto vodi v zaplete ali nujni carski rez. Kot opozarjajo pri AKC, so velikostne razlike eden glavnih razlogov, zakaj odgovorni vzreditelji zelo pazljivo izbirajo paritvene kombinacije.
V obratni smeri (velika psica, majhen samec) je tveganje bistveno manjše, vendar to še ne pomeni, da je kombinacija smiselna ali priporočljiva.
-
Psica lahko v eni gonitvi zanosi z več samci
To je eno najbolj presenetljivih dejstev. Psica lahko med isto gonitvijo oplodi jajčeca z različnimi samci, zato ima lahko eno leglo mladičev z različnimi očeti. Kot pravijo v PetMD, to ni redkost pri nekontroliranem parjenju in je še en razlog, zakaj nadzor v času gonitve ni dovolj zgolj “približen”.
-
Prvo parjenje ni nujno uspešno
Prvo parjenje – tako pri samcu kot pri psici – pogosto ni tehnično popolno. Psa se lahko nerodno gibljeta, prehitro prekineta paritveno vez ali pa preprosto ne sodelujeta dobro. To je normalno in ni znak neplodnosti. Vzreditelji zato običajno načrtujejo več poskusov v optimalnem času gonitve.
-
Paritvena vez ni znak bolečine
Čeprav je “zagozditev” za opazovalce pogosto videti dramatična, gre za normalen fiziološki pojav. Če sta psa mirna in parjenje poteka brez prisile, ni boleče. Poskusi ločevanja v tem trenutku pa so lahko nevarni in lahko povzročijo poškodbe obeh psov.
-
Gonitev ni enaka pri vseh psicah
Nekatere psice imajo zelo izrazite znake, druge skoraj neopazne. Dolžina gonitve, vedenje in čas plodnosti se lahko precej razlikujejo – celo pri isti psici med različnimi cikli. Zato ugibanje brez opazovanja ali veterinarskega nasveta pogosto vodi v napačne sklepe.
