10 pasem psov, ki so bile nekoč priljubljene, danes pa jih skoraj ne poznamo

Danes jih srečamo le še redko. Njihovo priljubljenost so zmanjšale spremembe življenjskega sloga, opuščanje tradicionalnih opravil in vzpon drugih pasem.

Predstavljamo deset pasem, ki so imele nekoč pomembno vlogo, danes pa so precej manj razširjene ali celo ogrožene.

1. Otterhound – lovec na vidre, ki je skoraj izginil

Velik, kosmat pes z dolgimi uhlji in izjemnim vohom je bil stoletja nepogrešljiv spremljevalec angleških lovcev na vidre. Njegova gosta, vodoodporna dlaka in plavalne kožice med prsti so mu omogočale delo v vodi.

Ko so v Veliki Britaniji leta 1978 prepovedali lov na vidre, je pasma izgubila svojo prvotno nalogo. Njeno število je začelo močno upadati.

Danes otterhound spada med najredkejše britanske pasme. Britanska kinološka zveza Royal Kennel Club ga uvršča med ogrožene avtohtone pasme.

2. Skye terier – ljubljenec kraljice Viktorije

V 19. stoletju je bil skye terier zelo priljubljen med britansko aristokracijo. Njegova dolga, svilnata dlaka in značilen videz sta pritegnila tudi kraljico Viktorijo, ki je pasmo vzrejala.

Skye terier je bil sprva delovni pes, namenjen lovu na manjše živali na škotskem otoku Skye. Pozneje je postal moden družni pes.

Njegova priljubljenost je sčasoma upadla, danes pa spada med ogrožene britanske pasme. Kljub majhnosti je ohranil značaj odločnega in samostojnega terierja.

3. Clumber španjel – aristokratski lovski pes

Clumber španjel je bil nekoč povezan predvsem z britanskim plemstvom. Njegova zgodovina je tesno povezana s posestvom Clumber Park v Nottinghamshiru, po katerem je dobil ime.

Za razliko od hitrejših španjelov je bil vzrejen za počasnejše, vztrajno iskanje divjadi v gostem rastlinju. Njegovo močno telo, kratke noge in bela dlaka z rumenkastimi oznakami so še danes prepoznavne značilnosti pasme. V 20. stoletju so lovci vse pogosteje izbirali druge, hitrejše pasme. Clumber španjel je ostal razmeroma redek, čeprav ga ljubitelji cenijo tudi kot mirnega družinskega spremljevalca.

4. Kodrasti prinašalec – nekoč med najbolj cenjenimi prinašalci

Kodrasti prinašalec oziroma curly-coated retriever velja za eno najstarejših pasem prinašalcev. V 19. stoletju je bil v Veliki Britaniji priljubljen lovski pes, posebej cenjen zaradi sposobnosti prinašanja divjadi iz vode. Njegova značilnost je gosta, tesno kodrasta dlaka, ki ga ščiti pred mrazom in vlago.

Pozneje sta ga po priljubljenosti močno prehitela labradorec in zlati prinašalec.

5. Sealyhamski terier – nekdanja hollywoodska zvezda

V prvi polovici 20. stoletja je bil sealyhamski terier prava modna pasma. Med njegovimi znanimi lastniki so bili Alfred Hitchcock, Cary Grant in Humphrey Bogart.

Majhen bel terier z značilno brado je bil prvotno vzrejen v Walesu za lov na jazbece, vidre in drugo manjšo divjad.

V obdobju med svetovnima vojnama je bil zelo priljubljen tudi kot družni in razstavni pes. Pozneje je zanimanje zanj močno upadlo.

Danes ga Royal Kennel Club uvršča med ogrožene avtohtone pasme, čeprav je bil nekoč eden najbolj prepoznavnih terierjev.

6. Škotski jelenar – pes, rezerviran za plemstvo

Škotski jelenar oziroma Scottish Deerhound je velik, eleganten hrt, ki so ga na Škotskem uporabljali za lov na jelene.

Dolga stoletja je bil tesno povezan s škotskim plemstvom. Zaradi velikosti, hitrosti in lovskih sposobnosti je veljal za izjemno dragocenega psa.

Ko so se tradicionalne oblike lova začele spreminjati, je pasma izgubila velik del svoje nekdanje vloge. V 19. stoletju je bila že tako redka, da so si posamezni vzreditelji prizadevali za njeno ohranitev.

Danes škotski jelenar ostaja razmeroma redka pasma, ki jo odlikujeta miren značaj in izjemna hitrost.

7. Sussekški španjel – lovski pes

Sussekški španjel oziroma Sussex Spaniel je nastal v angleški grofiji Sussex, kjer so ga uporabljali za lov v gostem podrastju.

Od drugih španjelov se razlikuje po nizkem, podolgovatem telesu, zlato-jetrni barvi dlake in značilnem oglašanju med iskanjem divjadi.

Njegovo število je začelo upadati že pred drugo svetovno vojno. Med vojno je pasma skoraj izumrla, ohranila pa se je predvsem po zaslugi vzrediteljice Joy Freer, ki je nadaljevala vzrejo kljub težkim razmeram.

Danes je sussekški španjel še vedno zelo redek in ga Royal Kennel Club uvršča med ogrožene avtohtone pasme.

8. Irski rdeče-beli seter – zasenčil ga je njegov rdeči sorodnik

Preden je postal povsem rdeči irski seter svetovno prepoznaven, so bili na Irskem zelo razširjeni tudi rdeče-beli lovski psi.

Irski rdeče-beli seter je bil cenjen zaradi sposobnosti iskanja pernate divjadi. Njegova bela dlaka z rdečimi lisami je lovcem omogočala, da so ga lažje opazili v naravi.

V 19. stoletju je začela naraščati priljubljenost povsem rdečega irskega setra. Rdeče-bela različica je postopoma izgubila veljavo in v 20. stoletju skoraj izginila.

Z načrtno vzrejo so jo uspeli ohraniti, vendar je še danes bistveno redkejša od irskega rdečega setra.

9. Norveški lundehund – pes s šestimi prsti

Norveški lundehund je ena najbolj nenavadnih pasem na svetu. Na vsaki tački ima najmanj šest prstov, izjemno gibljive sklepe in sposobnost, da glavo upogne močno nazaj proti hrbtu.

Te posebnosti so mu pomagale pri lovu na morske ptice, predvsem mormone, na strmih norveških obalnih pečinah.

Ko je tradicionalni lov na ptice začel izgubljati pomen, se je zmanjšala tudi potreba po teh psih. Pasma je v 20. stoletju večkrat prišla na rob izumrtja, dodatno pa so jo prizadele bolezni.

Danes je lundehund še vedno zelo redek. Zaradi majhne populacije je njegovo ohranjanje poseben izziv za vzreditelje.

10. Angleški lisičar – simbol tradicionalnega britanskega lova

Angleški lisičar oziroma English Foxhound je bil stoletja pomemben del britanske lovske tradicije. Vzrejali so ga za vzdržljivost, izjemen voh in sposobnost sodelovanja v velikih krdelih.

Za razliko od številnih drugih pasem ni bil namenjen predvsem življenju v družini, temveč delu v organiziranih lovskih krdelih.

Z družbenimi spremembami in omejitvami tradicionalnega lova se je spremenila tudi njegova vloga.

Danes angleškega lisičarja redko srečamo kot običajnega družnega psa. Pri ocenjevanju njegove številčnosti pa je potrebna previdnost, saj vsi psi iz lovskih krdel niso zajeti v običajnih rodovniških registracijah.