So ‘bull pasme’ opravičeno na slabem glasu?

‘Bull pasme’ so na slabem glasu. V javnosti pogosto prevladuje prepričanje, da so nevarne, napadalne. Resnica ali mit?

Vsekakor mit. Bull pasme so diskriminirane na podlagi svojega videza. Toda na lestvici ugrizov so šele na 9. mestu – pred njimi so ”prijaznejše”, ”bolj učljive” pasme, kot so ovčar, labradorec, koker španjel, zlati prinašalec.

Originalno so bull pasme vzrejali za varovanje ljudi, tudi otrok. Veliko manj so agresivni na primer od čivav. Pitbul denimo, je močan pes. Njega ni težko narediti nevarnega, ker je močan. Ampak tudi čivavo lahko narediš nevarno – toda, ker nima močnega ugriza in ni tako mišičasta, se temu ne daje nikakršnega pomena.

Drži, da imajo bull pasme močan ugriz, ki lahko pusti hujše posledice. Toda to nikakor ne pomeni, da je ta pes zloben. Statistično gledano potrebuje več časa, da ugrizne, torej je veliko bolj potrpežljiv in miren, preden se čuti tako ogroženega, da napade.

Izrabljanje pasme za pasje borbe

Zaradi njihove postave, konstrukcije ter moči jih maloumni in zaslužkarji velikokrat uporabljajo za pasje borbe, pa tudi za ego …

Pitbul bo do konca služil ljudem, do konca, že ves raztrgan bo še vedno gledal svojega lastnika, mu s pogledom izkazoval vdanost, čeprav ima “sposobnost”, da v desetih sekundah ubije človeka. On pa ne, mučen, pretepen, a še vedno vdan. To je pitbul – veliko srce! Nikakor ni nevaren za okolico in otroke, če je v rokah normalnega odgovornega skrbnika, kar drži za vsako pasmo ali mešančka.

V društvu Srce za Bulle smo prvi od pobudnikov, da bi prav vsak lastnik – ne glede na pasmo psa – moral narediti psihoteste in obvezno šolanje. Tako čisto vsak pač ne bi mogel imeti psa.

Zagovarjam stališče, da ne obstajajo nevarni psi – nevarni smo le ljudje! V resnici so vsi psi isti. Če znaš delati z njimi, so vsi psi ‘normalni’. So družinski člani. Je pa tako, da če bi mene nekdo dvakrat na dan brcnil, privezal na verigo in mi ne dal hrane, bi ga po dveh mesecih tudi jaz ugriznil. Pes ni nikdar kriv. Ne zna govoriti. Brani se le tako, da zarenči in ugrizne.

Vendar je po drugi strani tudi tako, da nevarnega psa ni, mišičaste in strašljive pse pa si omislijo predvsem mulci, ki se na tak način postavljajo, saj potrebujejo svoj podaljšek. Takšni lastniki potem največkrat pokličejo nas, ker psu niso več dorasli. Mlad fant bi bil rad ‘frajer’, rad bi, da se ga v okolici bojijo in si želi takšnega psa. Dokler je pes še mlad, še nekako gre. In namesto da bi starši zahtevali, da se pes šola in se nauči dela z njim, se s psom ne ukvarjajo na pravi način in po enem letu je pes podivjan. Takšnega pa otrok ali nedorasel mladenič težko obvlada. In potem se z njim postavlja, a ker ga ne obvlada, pride do kakšnega ugriza, pes koga malo ‘uščipne’ in potem se začne. Pes, ki ni ničesar kriv, dobi zaznamek, da gre za nevarnega psa ali, da ga je celo treba usmrtiti. Jezijo me izgovori v smislu tega, da je pes znorel. Ne, pes ni znorel, ampak je lastnik ‘cajtal’ svoj ego.

Veliko pa pripomorejo k diskriminaciji pitbullov tudi mediji, saj o njih pogosto pišejo taki, ki teh pasem ne poznajo. Velikokrat nekoga ugrizne na primer šnavcer, na naslovnici pa vidimo odprt gobec pittbulla, zraven pa grozeč zapis. V notranjosti nekje omenijo, da je bil šnavcer, toda slika na naslovnici je svojo škodo bull pasmam že naredila …

Vse to prispeva k temu, da so bull pasme med ljudmi na slabem glasu. Jaz imam doma 6 pittbullov rešenčkov in dve muci ter z dvema otroka vsa družina sobiva vrhunsko!

Simon Mihorič, Predsednik društva SRCE ZA BULLE