Pasja hrana pri veterinarjih: je res bolj kakovostna?

Čeprav veterinarji zagotavljajo, da je pasja hrana, ki jo uvrstijo na prodajne police v svojih ambulantah, odvisen zlasti od njene kakovosti in odziva kupcev, poznavalci opozarjajo, da na odločitev vplivajo predvsem pogoji, pod katerimi jim dobavitelji ponudijo hrano.

»Poznam primere, kjer imajo veterinarji pri prodaji hrane določene blagovne znamke celo do 70-odstotno maržo,« je jasen Martin Simončič, priznan slovenski kinolog, ko ga vprašamo po kriterijih, kako se na veterinarskih policah znajde določena pasja hrana.

Sogovornik je prepričan, da bi morali veterinarji predvsem zdraviti, prodajo hrane in ostalih pripomočkov pa prepustiti trgovinam za male živali. Preverili smo, kakšna merila upoštevajo slovenski veterinarji pri izbiri blagovnih znamk in ali je pri njih prodajana hrana bolj kakovostna od tiste, ki jo lahko kupimo v trgovinah za male živali.

Industrija hrane za male živali je zelo donosna

»Industrija hrane za male živali je zelo donosna in vsako leto zraste za okoli dva odstotka,« kažejo podatki FEDIAF. Tako je na primer 132 proizvajalcev hrane (večina od njih proizvaja hrano za pse in mačke) v letu 2017 na trg poslalo okoli 8,5 milijona ton hrane za hišne ljubljenčke in s tem ustvarilo za 20,5 milijarde evrov prometa. Skupaj z izdelki za oskrbo in storitvami za hišne ljubljenčke je ta industrija v letu 2017 dosegla več kot 36,5 milijarde evrov prometa.

Podatkov o tem, kako prodajana je pasja hrana v Sloveniji in koliko blagovnih znamk industrijsko pripravljene hrane je na voljo, sicer nihče ne zbira, vendar pa lahko glede na to, da je po podatkih Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) trenutno v centralnem registru evidentiranih 232.824 psov (ocene o tem, koliko je še neoznačenih, nimajo), sklepamo, da količine prodane hrane tudi v naši državi niso zanemarljive.

Včasih zgolj ustrežejo željam lastnikov

Da je pasja hrana dober posel, so hitro spoznali tudi slovenski veterinarji in kmalu po privatizaciji praks v svojih ambulantah uredili kotiček za prodajo hrane in pripomočkov za nego živali. Odločitev, katere blagovne znamke bodo postavili na police, pa je povsem v njihovih rokah.

»Veterinarji imajo v prvi vrsti dietne hrane, torej hrane, ki se predpišejo pri določenih obolenjih – na primer pri sečnih kamnih, boleznih ledvic, jeter in podobno – in ki jih je možno kupiti le v veterinarskih ambulantah,« pravi Breda Jakovac Strajn, dr. vet. med., z Inštituta za varno hrano, krmo in okolje Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. »Osnovno vodilo je, da imajo dobre povratne informacije od lastnikov. Načeloma se odločajo za hrano, ki je razvita na osnovi študij, včasih pa tudi samo zadostijo povpraševanju lastnikov,« pravi Jakovac Strajnova.

Izbira blagovnih znamk je subjektivna

»Izbira blagovnih znamk hrane je precej subjektivna,« pravi veterinar Milan Matko, ustanovitelj, lastnik in vodja veterinarske bolnišnice Toplica, centra za zdravljenje živali v Topolšici pri Šoštanju. »Nekateri izbirajo glede na kakovost, drugi glede na barvo, velikost paketa in podobno. Pri nas je zelo pomemben odziv kupcev, osnovno merilo pri izbiri hrane, ki jo umestimo na svoje police, pa je, da pri njeni sestavi ni velikih odstopanj. Običajno bolj ali manj isto sestavo lažje zagotavljajo veliki proizvajalci, ki si lahko privoščijo tudi obsežnejša testiranja hrane. Posebnih simpatij med dobavitelji nimamo, največ pa prodamo dietne hrane,« pove Matko.

Na Veterinarski postaji Sevnica prodajajo hrano blagovnih znamk Bosch, Royal Canin, Hills, Eukanuba, VetLife Framina, Rinti, NaturesMenu in Brit. »Gre za kakovostno pasjo hrano, ki jo živali rade jedo, stranke so zadovoljne in imamo dobre rezultate,« pravijo. Dodajajo, da pri odločitvi, katero hrano bodo prodajali, upoštevajo kakovost, ješčnost, pa tudi oblike pakiranj, sestavo in okus hrane. Prisluhnejo tudi željam kupcev, predvsem pa hrano izbirajo glede na potrebe psov in njihovo zdravstveno stanje – izberejo hrano, ki jo glede na določena bolezenska stanja priporoča stroka.

Veterinarska ambulanta Koper, kjer prodajajo blagovne znamke Hills, Royal Canin, Farmina Vetlife in N&D, Brit, Bosch, Trovet, Cibau, Fish4Dog, Rinti, Eukanuba, Barf in Animonda, pri izbiri hrane upošteva njeno kakovost in ješčnost. Na voljo imajo suho, mokro in zamrznjeno surovo hrano, pa tudi priboljške in mineralno-vitaminske dodatke. Lastnikom malih živali na izbiro ponujajo običajno hrano in dietno hrano, ki jo veterinar priporoči v primeru bolezni. Kot pravijo v Kopru, ta v ambulanti tudi prevladuje. Povedo nam še, da imajo na izbiro več kakovostnih razredov hrane.

Simončič: Veterinarji hrano izbirajo glede na ugodnosti dobaviteljev

»Veterinarji se za določeno blagovno znamko hrane odločajo predvsem zaradi ugodnosti, ki jih dobijo od dobaviteljev,« pa trdi Martin Simončič. »Zadeve zelo dobro poznam in vem, kako potekajo. Lahko rečem, da mi ta sistem prodaje hrane pri veterinarjih ni všeč in sem že pred desetletji, ko se je pojavil, opozarjal, da je takšen način napačen. Veterina je postala prava zlata jama, kar je včasih vidno že po vrhunski opremljenosti nekaterih veterinarskih ambulant, ki daleč prekašajo marsikatere zdravstvene organizacije,« je kritičen Simončič.

»Veterinar lastnika velikokrat postavi pred dejstvo, da pes ne bo ozdravel, če ne bo jedel hrane, ki jo on priporoča. Lastnik pa običajno upošteva veterinarjev nasvet in je prepričan, da je ta hrana edina primerna za njegovega ljubljenčka,« doda sogovornik. Meni, da se veterinarjem s prodajo hrane ravno zaradi svojega položaja ni treba posebej truditi. Simončič meni, da bi morali veterinarji opravljati zgolj svoje delo, ‘«ne pa se poleg tega iti še trgovcev in odžirati kruh pravim trgovcem.«

Primarni cilj veterinarja je pozdraviti žival

Niko Vihar, direktor podjetja D. J. DON, ki med drugim uvaža hrano blagovne znamke Eukanuba in Fermina, ima z veterinarji kar nekaj izkušenj. »Pokrivamo okoli 90 odstotkov celotnega trga v Sloveniji, sodelujemo pa tako s trgovci kot z veterinarji. Ogromno hrane prodamo prav preko veterinarjev, saj je v Sloveniji danes veliko več veterinarjev oziroma klinik z lastnimi trgovinami kot pa samostojnih trgovin za male živali,« pove Vihar.

S čim torej prepričajo veterinarja, da na svoje police uvrsti pasjo hrano, ki jo uvažajo? »Primarni cilj veterinarja je še vedno ta, da žival pozdravi, pri tem pa si lahko pomaga tudi z dietno hrano, ki je običajne trgovine praviloma ne smejo prodajati. Sprva so tako veterinarji prodajali predvsem tiste blagovne znamke, ki so imele v svoji ponudbi posebne, torej dietne hrane, medtem ko se je komercialna hrana prodajala večinoma v trgovinah za male živali ali tako imenovanih ‘pet shopih’. A veterinarji so kmalu ugotovili, da obstaja možnost prodaje tudi komercialne hrane in so začeli odpirati lastne trgovine. Tako veterinarji kupcu najprej prodajo dietno hrano, ko pa pacient konča dieto, lahko lastnik pri veterinarju kupuje hrano iste blagovne znamke, ki pa ni dietna,« pravi Vihar.

Je torej pogoj, da nekaj blagovna znamka hrane pride na police k veterinarjem, ta, da ima proizvajalec tudi dietno hrano? Sogovornik odgovarja, da ne. Toda, kot doda, to veterinarju omogoča, da lahko priporoča točno določeno vrsto hrane. Dietna hrana je namreč testirana in dokazano pomaga pri posameznih težavah, s katerimi se sooča žival. »Za tem priporočilom pa mora stati strokovno mnenje veterinarja, ki ugotovi, ali gre na primer pri psu res za kožno bolezen in na osnovi tega svetuje določeno vrsto hrane,« pove Vihar.

Pod vplivom farmacevtov in proizvajalcev pasje hrane?

Velikokrat se pojavljajo očitki, da veterinarji hrano kupujejo pod drugačnimi pogoji kot trgovine za male živali. Ali to drži? »Za nas lahko rečem, da nikakor ne. Pogoji, pod katerimi prodamo hrano trgovinam za male živali in veterinarjem, so povsem enaki. Dejavnikov, ki vplivajo na rabate na ceno, ki jo imamo, pa je veliko – na primer količina, način in rok plačila …,« pravi Vihar in doda, da sami celo bolj ščitijo male trgovce kot veterinarje, saj se morajo ti dnevno boriti za svoj obstoj.

Pa vendar pozna nekatere sporne zgodbe, kot omeni proizvajalce, ki da dajejo veterinarjem zastonj hrano oziroma na konsignacijo, da torej lahko tisto hrano, ki je ne prodajo, vrnejo, jo odpišejo, ali kaj podobnega. »Dogaja se veliko. Znano je, da so veterinarji danes zelo pod vplivom farmacije in da od njih prejemajo zelo velike bonuse. To pa se je zdaj začelo dogajati tudi v industriji pasje hrane. Ne želim posploševati, a veliko veterinarjev popusti ugodnostim, ki jih posamezni proizvajalci ponujajo za prodajo njihove hrane v ambulantah, in začnejo predvsem na tej osnovi priporočati njihovo hrano. Poudarjam pa, da niso vsi takšni,« pove sogovornik.

»Dobavitelj pride do veterinarja in mu ponudi hrano po zelo ugodni ceni, takšni, ki omogoča 50-, 60- ali celo 70-odstotno maržo. Le malokateri veterinar se je temu sposoben upreti,« pa pravi Martin Simončič in doda, da smo iz pasje hrane v zadnjih desetletjih po nepotrebnem naredili celo znanost.

Prodajalec priporoča komercialno hrano, veterinar dietno

Mnogi lastniki živali so prepričani, da je hrana, ki jo prodajajo in promovirajo veterinarji, kakovostnejša od tistih, ki jih prodajajo trgovine za male živali, vendar to ne drži, kot opozarjajo poznavalci. Niko Vihar trdi, da hrana v trgovini ni nič slabša od tiste pri veterinarju, imajo pa, kot omenjeno, to prednost, da lahko prodajajo dietno hrano in nato priporočajo še komercialno hrano. V Sloveniji trgovine za male živali ne smejo prodajati dietne hrane, v tujini je drugače. »V tujini lahko na primer tudi te trgovine prodajajo dietno hrano, je pa to predvsem odločitev proizvajalca. Tako se na primer Eukanuba in Fermina držita pravila, da prodajalec priporoča komercialno hrano, veterinar pa dietno,« je konkreten Vihar.

Tudi raziskovalka zdrave hrane za pse, Lena Gregorčič, pravi, da če veterinar nečesa ne prodaja, to še ne pomeni, da tisto ni kakovostno. »Skrbniki živali pogosto pozabljamo, da so tudi veterinarji samo ljudje, ki v svojo ponudbo uvrstijo določeno hrano glede na različna merila, ki so verjetno tako objektivna (povpraševanje, veterinarske diete) kot subjektivna,« pravi sogovornica. Poudari, da je ponudba industrijsko procesirane hrane za pse ogromna in da je odločitev za prodajo določene blagovne znamke tako povezana z nešteto odločitvami in tehtanji med prednostmi in pomanjkljivostmi, med enim in drugim ponudnikom. »Verjamem, da veterinarji v prvi vrsti delajo za dobrobit živali in zato ne bi ponujali ničesar, kar ne bi bilo varno. Mislim pa, da mora tudi skrbnik psa narediti domačo nalogo in preveriti, kaj njegovemu psu ustreza in kaj ne,« je jasna sogovornica.

Vsa hrana na trgu mora spoštovati zakonodajo

»Vsa hrana za hišne živali mora spoštovati strogo zakonodajo EU o varnosti hrane za hišne živali,« pravijo v združenju FEDIAF. Pripravili so tudi prehranske smernice za popolno in dopolnilno hrano za mačke in pse, ki jo morajo upoštevati podjetja, ki so člani njihovega združenja. Kot so nam zatrdili, vsi proizvajalci v EU sledijo strogim merilom kakovosti. Pa to drži?

»Vse hrane, ki so pri nas na trgu, so še vedno delane za Balkan, so slabše kakovosti kot hrane, ki so namenjene zahodnim trgom. Cene pa so približno enake ali pa pri nas še višje,« pa je prepričan Simonič.

Ni najboljše znamke

Kako naj torej kupec izbere resnično kakovostno že pripravljeno hrano? Na kaj naj pazi? »Tako kot za ljudi nimamo recepta, po katerem bi zagotovo dolgo in zdravo živeli, tako ga ni za naše hišne prijatelje,« odgovarja Breda Jakovac Strajn. Poudarja, da vse hrane na trgu ustrezajo minimalnim standardom in iz oznak na embalaži ne moremo razbrati dosti. Sogovornica meni, da je psa treba opazovati; ni rečeno, da bo vsakemu psu odgovarjal na primer večji delež beljakovin, kar je zadnje čase zelo priljubljeno. Jakovac Strajnova pravi, da so najboljši kazalniki, da psu hrana odgovarja, dobra kakovost dlake, to, da je pes živahen in da ima čvrst iztrebek.

O tem, na kaj vse lahko še vpliva pasja hrana, pa smo pisali tukaj.

Andreja Šalamun