Averzivne – za psa boleče – metode vzgoje še vedno prisotne tudi med ‘strokovnjaki’

Averzivne metode vzgoje so za psa boleče metode, ki temeljijo na ustrahovanju in kaznovanju. Pri vzgoji psa je izbira pravih metod bistvenega pomena.

Uporaba negativnih pristopov temelji tudi na ustrahovanju. Jasno je, da s takim odnosom do psa, ne moremo graditi pravega zaupanja. Poleg tega dolgotrajno izpostavljanje stresu, ki ga ob vsakem kaznovanju pes doživlja, sčasoma privede do zdravstvenih težav (težave s kožo, motnje v delovanju ledvic, nepojasnjeno hujšanje itd.).

Zaradi hitrega doseganja lažno pozitivnih rezultatov pri vzgoji, je uporaba averzivnih (za psa bolečih) metod, še vedno prisotna. Dejstvo pa je, da je njihova uporaba razširjena med inštruktorji, ki nimajo dovolj ustreznega znanja. Svoje ravnanje utemeljujejo z navajanjem izgovorov, da je uporaba averzivnih metod sprejemljiva, v kolikor jo uporablja za to strokovno usposobljena oseba. Ob tem ne moremo mimo dejstva, da pes čuti bolečino ali nelagodje, ne glede na to, ali mu pripomoček namesti laik ali t.i. strokovna oseba.

Uporaba averzivnih metod je lahko hitra »rešitev« situacije za skrbnika, pes pa v tem primeru vedno potegne najkrajšo. Kot to velja za različne nezaželene situacije v življenju, je tudi pri vzgoji psa najpomembnejše vzdrževanje preventive. Če imamo torej psa, ki se iz strahu zaganja v druge pse, se bomo – dokler ne dosežemo primernega čustvenega stanja – izogibali sprehodov, kjer je večja možnost za srečevanje psov. V nasprotnem primeru bo vsak tak sprehod za psa izjemno stresen, poleg tega pa se bo naš pes vedno znova učil napačnih reakcij in se preko njih potrjeval. Dlje časa kot traja določeno vedenje, težje ga je odpraviti. Z uporabi averzivnih metod (elektrošok ovratnice, zatezne in bodeče ovratnice) sicer hitro dosežemo spremembo vedenja, vendar le ta temelji na negativnih izkušnjah. Pes se ob vsakem neprijetnem dražljaju, ki mu povzroči bolečino, počuti še bolj negotovega. Negotovost pa je pogosto glavni vzrok za napad. Pred reševanjem nezaželenih vedenj se torej najprej vprašajmo, kaj je razlog, kako lahko zagotovimo preventivo, spremenimo čustveno stanje psa in pričnimo z učenjem nadomestnih vedenj. Postopek je dolgotrajnejši in zahteva veliko več časa in volje. Vendar bomo ob doseganju rezultatov brez slabe vesti ponosni na svoje delo in kar je najpomembneje, naš pes bo srečen.

Katjuša Rajovec, Zavod Muri