Če že vnaprej dvomimo, da bo psu uspelo, se to pogosto zares zgodi

Shutterstock.com
Učenje poteka precej lažje in hitreje, če razumemo in upoštevamo osnovne zakonitosti učenja.

Ljudje pse učimo stvari, ki se nam zdijo pomembne, njim pa je najverjetneje vseeno, kaj od njih želimo, če jim le učenje predstavimo kot zabavno dejavnost, saj takrat precej raje sodelujejo, pa naj gre za šolske vaje poslušnosti ali za učenje trikcev in raznih spretnosti.

Čeprav lahko pse učimo na različne načine, so veliko uspešnejše tiste metode, kjer njihovo sodelovanje spodbujamo z nagrajevanjem prizadevnosti in dosežkov. V procesu učenja ne čakamo na napake, da bi jih kaznovali, ampak čakamo na dobre odzive psa, da jih lahko nagrajujemo. Kaj so napake pri učenju, vselej določimo ljudje; psi jih nikoli ne delajo namenoma. Kaznovanje psa za slabe odzive med učenjem nima želenih učinkov, še zlasti nedopustno in neproduktivno pa je, če se pri tem zatečemo v grobost in nasilje.

Učenje vedno zastavimo tako, da bo pes v svojih prizadevanjih lahko uspešen in končamo takrat, ko mu gre najbolje. Naša vsakokratna pohvala naj bo iskrena in priboljški ali motivacijske igrače take, da so psu takrat resnično zelo všeč. Zelo pomembno je tudi, da mu zaupamo in zares verjamemo, da mu bo uspelo opraviti zastavljene naloge in izzive. Takrat namreč tudi sami izžarevamo nekaj, kar vpliva na njegovo delovanje. Če že vnaprej dvomimo, da bo psu uspelo, se to pogosto zares zgodi.

Karmen Zahariaš (celoten članek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)