Tag: psi

Steve Greig posvaja starejše pse, ki jih nihče noče

Steve Greig se je po smrti svojega psa, ki je bil njegov najboljši prijatelj in katerega ni mogel preboleti , odločil, da bo posvojil novega štirinožnega prijatelja.

Pa ne kateregakoli. Odšel je v lokalno zavetišče v Denverju in vprašal, kateri pes je najmanj zaželen. Pa se ni končalo pri tem. Danes je Greg izjemno zaposlen, saj skrbi za kar 10 ostarelih zapuščenih psov, poleg tega pa jim delajo družbo še prašiček, mačke, dve raci in nekaj kokoši.

”Starejši psi so bolj bistri. S starostjo nekako vedo, kaj hočejo. Ti psi se dobro zavedajo, kdo so in z njimi je lažje vzpostaviti odnos. Tako izpolnjujoče je, ko jih vidim srečne, da se dobro počutijo. To daje smisel vsemu,” pravi Greg.

Vir: www.huffingtonpost.com

Vir fotografij: https://www.instagram.com/wolfgang2242/

Niso vsi psi enaki

Psi se med seboj zelo razlikujejo, ne zgolj po videzu, ampak, kar je zelo pomembno, tudi po svoji naravi, sposobnostih in interesih.

Prav je, da svojega psa poznamo tudi v teh pogledih in se hkrati zavedamo, da je vsak pes, ne glede na relativno predvidljive lastnosti morebitne pasme, tudi enkratna in neponovljiva osebnost, ki jo ob prirojenih dejavnikih oblikujejo tudi izkušnje, ki jih pridobiva v življenju.

Če bomo vse to upoštevali, si bomo lahko postavili realna pričakovanja in cilje, ki bi jih radi s psom dosegli, uspešneje pa bomo tudi načrtovali njegovo vzgojo in mu omogočali tiste aktivnosti, ki bodo zadovoljevale njegove naravne potrebe. Prirojenih interesov psa namreč ne moremo zatreti, lahko jih le preusmerjamo tako, da so sprejemljivi tudi v našem načinu življenja.

Vse to bo pripomoglo, da bomo lažje nadzorovali vedenje psa in z njim oblikovali dober odnos, ki je najpomembnejši pogoj za uspešno sobivanje. Ta odnos je med vsakim skrbnikom in njegovim psom drugačen, in čeprav vzgajamo in učimo pse, se morda niti ne zavedamo, da se ob tem pravzaprav nenehno učimo in vzgajamo tudi skrbniki sami. Učimo se jih opazovati, prepoznavati njihovo razpoloženje in jim na razumljiv način posredovati svoja pričakovanja, zahteve, pohvale in nezadovoljstvo.

Karmen Zahariaš (celoten članek si lahko preberete v aktualni številki revije Moj pes)

Koledar, poln lepih gasilcev in srčkanih mladičkov

Pripadnikom močnejšega spola se že vnaprej opravičujemo, toda tale objava je res namenjena nežnejšemu spolu. Punce, ste vedele, da obstaja koledar, poln lepih moških in še bolj čudovitih pasjih mladičkov?

Pa ne le eden, našli smo vsaj dva, žal pa gre v obeh primerih za angleške verzije. Toda slike je prav tako prijetno pogledati, kajne?

Avstralski gasilci s koledarjem pomagajo otrokom

Avstralski Gasilski koledar ali ‘The Firefighters Calender’ je bil ustanovljen leta 1993 z namenom pomagati otrokom, ki se zdravijo zaradi opeklin. Od takrat se vsako leto na ogled postavijo postavni gasilci in posnamejo več različic koledarja, na katerih jim družbo delajo psi, mački in druge živali. V tem času so v za to namenjen fond zbrali že več kot milijon dolarjev.

Ameriški gasilski koledar pomaga živalim v stiski

The Fire Rescue Dogs Calendar pa se imenuje projekt iz ameriškega Kolorada, ki ga organizira društvo za pomoč živalim LifeLine Puppie Rescue – ta na leto reši 1800 pasjih mladičkov. Tudi tu se na ogled postavijo gasilci, ki so sicer precej očem prijazni, toda ob družbi mladičkov kar malo zbledijo, kajne?

Iz avstralskega koledarja:

Iz ameriškega koledarja:

Zaradi psov smo boljši ljudje

Na dunajski veterinarski fakulteti so v okviru raziskave ”Hišne živali in družba” ugotovili, da psi niso zgolj precej bolj pametni, kot smo domnevali nekoč, ampak lahko iz nas naredijo tudi boljše, bolj čuteče ljudi.

Vemo, da je razumevanje in zaznavanje občutkov oz. čustev sočloveka temeljno izhodišče medsebojnega komuniciranja, če ne celo našega socialnega življenja. S študijo, ki so jo opravili na dunajski veterinarski fakulteti, pa so dokazali, da lahko to svojo sposobnost še izboljšamo.

V raziskavi je sodelovalo 66 ljudi, od tega je bila polovica otrok. Udeleženci raziskave so morali opraviti standardiziran test s področja zazanavanja čustev. Med drugim so morali določiti in opisati izraze na človekovem obrazu pri različnih oblikah čustvovanja. Po prvem testiranju so bili deležni dva tedna trajajočega spodbujanja čustvenih in socialnih dejavnosti s pomočjo psa. Pri tem je sodeloval posebej izšolan pes, ki sta ga izmenično vodila dva vaditelja, vsak je z njim pred udeleženci poskusa opravljal različne vaje. Ko so udeleženci po dveh tednih test izpolnjevali vnovič, so pravilno in precej hitreje opisali veliko več izrazov čustvovanja, kot pred sodelovanjem psa v poskusu. Predvsem so veliko bolj zaznali jezo in strah, otroci pa so bolje opisali tudi odpor (gnus) in nevtralne oblike izražanja.

Resnica o hipoalergenih psih

Določeni vzreditelji še vedno promovirajo svojo pasmo kot ‘hipoalergeno’, pri čemer si večina ljudi kot faktor alergenosti še vedno predstavlja samo dlako, ki pa sploh ni pravi krivec.

Ljudje smo v resnici alergični oz. občutljivi na beljakovino, ki jo najdemo v pasji slini ali odmrlih delcih kože (prhljaju). Reakcijo torej povzroči stik z beljakovino, ki se načeloma nahaja na pasji dlaki (s prhljajem ali slino, ki je ostala na dlaki po tem, ko se je pes polizal) – ne gleda na to, ali se dlaka še drži psa ali pa krasi naše pohištvo ali kot v dnevni sobi.

Hipoalergene pasme ali psa torej ni, vsekakor pa je bolj verjetno, da bo imela občutljiva oseba težave s psom, ki si dlako pogostokrat neguje sam z lizanjem (to dostikrat počnejo na primer basenjiji) ali pa s psom, ki ima dvojno dlako (torej krovno dlako in podlanko) in jo sezonsko izraziteje izgublja. Primernejša izbira za občutljive ljudi so torej psi, ki izgubljajo dlako le minimalno – tu gre predvsem za pse, ki imajo le krovno dlako, in pse, ki jih običajno strižemo ali trimamo (maltežani, pudlji, šnavcerji, določeni terierji …)

Zapuščeni psi postali glavne zvezde na očarljivih portretih

Da bi spodbudila posvojitve zapuščenih psov, se je ljubiteljica živali Suzanne Donaldsom povezala s fotografinjo in prav tako veliko ljubiteljico psov – Shayan Asgharnio. Skupaj in na prav poseben način sta delili zgodbe 19.tih zapuščenih psov.

Suzzane in Shayan upata, da bo serija čudovitih črno-belih fotografij ljudem v navdih in da bo čim več zapuščenih psov dobilo nov dom. Očarljivi portreti tako pomagajo zapuščenim psom, da dobijo v življenju drugo priložnost.

Kot je dejala fotografinja, je v vsak portret skušala ujeti osebnost psa, naj bo to njegova očarljiva igrivost ali prikupna plahost.

Še več fotografij na: http://shayanasgharnia.com

vir: www.mymodernmet.com

 

3 stvari, ki gredo psom na živce

Mnoga vedenja, značilna za ljudi, na pse delujejo stresno oz. jim gredo na živce. Med njimi velja posebej izpostaviti tri.

To so: preveč govorjenja, premalo doslednosti in objemanje.

 1. Preveč govorjenja

Psi brez težav in slabih občutkov sledijo kratkim poveljem. Če jih stalno nagovarjamo z dolgimi stavki, pa jih to obremenjuje. Naj pri tem zapišemo še, da se psi orientirajo predvsem po naši telesni govorici, in če ta ni usklajena z našimi besedami (pri daljših monologih je skorajda vedno tako), to psa zmede in bo postajal vse bolj zavrt.

2. Nedoslednost

Red in pravila, vedno in povsod enaka, so za psa ena silno pomembnih stvari v življenju. Če danes nekaj drži, prihodnji dan pa ne več, pri psu to povzroči veliko zmedenost. Besedica ”izjema” je psom tuja in je ne razumejo. Posledica naše nedoslednosti je, da se raven stresa pri psu povečuje.

3. Objemanje

Psom gre na živce tudi objemanje. Za ljudi objem pomeni, da smo si z nekom blizu, ali pa spodbudo, izražanje veselja. Psi pa objemanje razumejo kot obliko nadvlade objemajočega. Res je, da so se mnogi psički z vajo naučili in objemanje prenašajo. Ampak kdor takšne pse natančno opazuje, brez težav ugotovi, da med objemanjem oddajajo miritvene signale: zehanje, oblizovanje ali pa umikanje glave vstran.

Vid ima pomembno vlogo pri komunikaciji med psi

Pomembnost vida se razlikuje od pasme do pasme. Malenkost manj je pomembno pri pasmah, kot so baset, beagle ali bloodhound, ki svoj plen zaznavajo večinoma s pomočjo nosa.

Nekoliko bolj so oči pomembne pri pasmah, kot so afganistanski hrti ali angleški hrti – ti imajo vid zelo dobro razvit.

Kako dobro in kaj pravzaprav vidijo psi, je stvar razgovora že mnogo let. Psi naj ne bi razločevali tolikšnega število barv, kot jih lahko človek. Vendar so vseeno dokazali, da pes lahko razlikuje med različnimi barvami. Psi naj bi razločno razlikovali med tremi osnovnimi barvami, kot so rumena, magenta in cyan. Prepoznali naj bi tudi modro, zeleno, rdečo, različno vijolično in različne odtenke sive.

Barve z določeno valovno dolžino ne prepoznajo tako kot mi, ampak jih vidijo kot različne odtenke sive.

Vpliv vida na vedenje psa odločilno vpliva na iskanje plena. S pomočjo vonja lahko najde sled, po kateri naj bi se gibal plen, vid pa mu omogoča, da plen dejansko ulovi, pri čemer se sprosti plenilski nagon. Izjemno veliko vlogo igra vid pri komunikaciji med psi ter v sporazumevanju in razumevanju okolice.

Položaj in drža celotnega telesa, mimika obraza, ušes, repa, gobčka in celo dlake sporočajo marsikaj.

Medtem ko se recimo strah psa povečuje, se položaj glave niža, ušesa se pomaknejo nazaj, rep se povesi, ali se zvije pod trebuh … Pes ima denimo v pozornosti pokončna ušesa, sproščen rep in nikjer ni zaznati nasršenosti dlake. Z naraščanjem agresivnega vedenja se spremeni drža telesa, rep se dvigne in običajno maha visoko nad hrbtom, ušesa se postavijo pokonci, velikokrat je zaznati tudi nasršenost dlake …

Napačni prevod vidnih signalov

Težave v vidni komunikaciji nastanejo predvsem, kadar imamo opravka s pasmami, ki so se med razvojem zelo oddaljile od splošnega videza svojih prednikov. Nekatere pasme nimajo repa, ali je vedno nošen, dvignjen nad hrbet. Nekatere pasme imajo nenehno zavit rep, poležena ušesa ali dolgo dlako, ki močno zakriva mimiko obraza in celotnega telesa.

Pomembno je, da mladička med socializacijo izpostavimo različnim pasmam psov. Moje mnenje je, da tečaji, kjer so prisotni zgolj psi manjših pasem, psi enake pasme in podobno, niso najboljša izbira. Pomembno je namreč, da se naš pes nauči sporazumevanja z vsemi – tako z velikimi kot majhnimi. Tistimi brez ušes in repa, kot takimi, kjer je vizualna komunikacija zelo otežena in deloma praktično nemogoča. Naučiti se morajo, da visoko postavljen rep terierja ni vedno opozorilo pred napadom in se naučiti sporazumevati tudi brez vidnih signalov, recimo mimike obraza in oči pri pasmah, ki jih dlaka zakriva in onemogoča vizualno komunikacijo z okolico.

Zato je pomembno, da pse že v mladosti izpostavimo nadzorovanemu srečanju različnih pasem, različnih velikosti. Prepad med tem, kar je trdo zakoreninjeno v genetiki in dejansko situacijo, lahko premostimo zgolj s pravilno in dobro socializacijo.

Avtor: Urška Krivec

Zakaj psi sovražijo poštarje?

Ikonsko sovraštvo med psi in poštarji ni povsem iz trte zvito, pač pa temelji na dejstvih.

Psi, ki so nagnjeni k čuvanju lastnega ozemlja, začnejo na prišleka (poštarja) lajati, se zaganjati v ograjo ali vrata. Poštar pa opravlja svoje delo, odda pošto in nadaljuje obhod. Gre za odličen primer potrjevanja in utrjevanja vedenja – pes laja na poštarja, da bi ga pregnal, poštar odide. Ker je pes z lajanjem dosegel svoje, se bo držal te metode.

Čeprav pes po njegovo poštarja uspešno odpodi od hiše, se ta kar naprej vrača! To problem še povečuje, saj ga pes že pričakuje in se okoli njegovega prihoda postavi v čuvajsko držo, da bo dobro opravil svojo nalogo – tujca odpodil od hiše.

Poleg tega poštarji na sebi nosijo kup različnih vonjav (ljudi, psov), zaradi katerih so čuvajem še bolj sumljivi.

Zaradi narave svojega dela so poštarji torej imenitna tarča naših psov, kar pa ne pomeni, da to velja vedno in povsod. Nekateri psi so s poštarji pravi prijatelji. No, ampak če smo čisto iskreni, teh ni prav veliko kajne?

Sicer pa bomo najbolj učinkoviti, če bomo že mladička navadili na prihod poštarja ter si za to vzeli čas (seveda bo vse skupaj bolj učinkovito, če bo tudi poštar pripravljen na sodelovanje). Pred leti so na Štajerskem celo izvedli akcijo spoprijateljevanja psov in poštarjev.

Najbolj učinkovita rešitev za obe strani pa je zagotovo ta, da poštni nabiralnik postavimo na zunanjo stran ograje. Pes poštarja ne bo dojel kot vsiljivca na svojem teritoriju, poštar pa bo v miru opravljal svoje delo.

 

Vedno več pasjih parkov

Če so pasji parki v tujini že nekaj običajnega, se pri nas tovrstne površine razvijajo v zadnjih letih.

Ljubljančani lahko svoje pasje prijatelje trenutno odpeljejo v pet pasjih parkov. Pred kratkim so odprli Pasji park na Clevelandski ulici. Ograjen prostor se razteza na 1000 kvadratnih metrih. Uporaba tega in ostalih štirih ljubljanskih parkov, ki se nahajajo ob Šmartinskem parku ob ljubljanskih Žalah, ob Vilharjevi ulici (Severni park), v Štepanjskem naselju ob Pesarki in v Kosezah ob koseških blokih, je brezplačna. V Kopru in Izoli imajo urejeno ograjeno pasje sprehajališče, v Luciji je urejeno pasje igrišče, pasji park imajo tudi v Murski Soboti. V Mariboru, kjer zaenkrat tovrstnih površin ni na voljo, pa obljubljajo, da bo prvi pasji park na Taboru odprt še letos.