Bakterijske okužbe mehurja

Vnetje sečnega mehurja (cistitis) pri psih najpogosteje povzročajo  različne bakterijske okužbe.

Večina primerov te oblike vnetja sečnega mehurja je t.i. ascendentnih, kar pomeni, da bakterije, ki so povzročile okužbo, prihajajo ”navzgor”. Te bakterije ponavadi izvirajo iz lastnih prebavil in se nahajajo na predelu presredka in v bližnji okolici, od tam prehajajo v sečnico in potem naprej v sečni mehur. Tudi nožnica pri psicah in prostata pri samcih sta lahko morebitna vira v sečni mehur napredujočih bakterij. Akutno vnetje sečnega mehurja se pogosteje pojavlja pri samicah kot pri samcih.

Bakterijsko okužbo sečnega mehurja lahko povzročijo tudi različni drugi dejavniki. Rak sečnega mehurja denimo lahko poveča možnost za nastanek bakterijskih okužb na sečilih. Enako velja za motnje delovanja živcev, kar povzroči nepopolno praznjenje sečnega mehurja. Večja možnost za pojav bakterijskih okužb je tudi pri psih, ki imajo določena druga bolezenska stanja, kot sta na primer Cushingova bolezen in sladkorna bolezen, kot tudi pri psih, ki dobivajo določene vrste zdravil. V to skupino sodijo nekatera zdravila, ki zavirajo delovanje imunskega sistema, ali pa zdravila za zdravljenje raka. Bakterijske okužbe sečnega mehurja lahko spodbudijo tudi nastanek nekaterih vrst sečnih kamnov.

Ugotavljanje bakterijskega vnetja mehurja

Najpogostejši in tudi najbolj značilni znaki, ki jih kažejo psi z vnetjem mehurja so:

  • pogostejše opravljanje male potrebe,
  • napenjanje ob uriniranju,
  • urinu je lahko primešana tudi kri.

Preventiva

Bakterijskega vnetja sečnega mehurja pravzaprav ne moremo preprečiti. Upoštevamo lahko le splošne napotke za preprečevanje vnetja sečnega mehurja – pes naj dovolj pije, zagotovimo mu dolge in pogoste sprehode, kjer bo lahko temeljito izpraznil mehur, hrana pa naj bo kakovostna, brez presežkov mineralov in beljakovin, saj ti dve sestavini v prevelikih količinah povečujeta možnost za nastajanje sečnih kamnov.

Boštjan Vidic, dr. vet. med (izsek iz članka, ki je bil objavljen v reviji Moj pes)

Pasja hrana kot krivec za vnetje ušes?

Večkrat je slišati trditve, da so bakterije v ušesu psa posledica neprimerne hrane. Je hrana res lahko odgovorna za pojav bakterije v ušesu pri psu? Vprašali smo nekaj strokovnjakov.

»Vnetje sluhovodov nikoli ni posledica izključno prisotnosti bakterij, ampak mora za nastanek biti prisoten nek primaren razlog, na primer preobčutljivost, tujki, paraziti,« pravi Breda Jakovac Strajn z Veterinarske fakultete v Ljubljani. »Vnetje zunanjega sluhovoda se pogosto pojavi pri preobčutljivosti (alergiji) na neko določeno sestavino hrane. Žival se takrat praska, lahko ima tudi drisko in če hrane ne zamenjamo oziroma odstranimo vzroka, se vnetje ušes samo stopnjuje. V ta namen predpišemo psu dieto oziroma hrano, ki jo do takrat še ni jedel. Danes je na tržišču poplava tako imenovanih monoproteinskih diet, da bi lahko našli takšno, ki bo našemu pacientu ustrezala in bo praskanje ponehalo,« pojasni sogovornica.

Tudi v Veterinarski postaji Sevnica menijo, da bakterije v pasjem ušesu »niso posledica neprimerne hrane, pač pa alergijske reakcije na sestavino v hrani, kar lahko pripelje do vnetij zunanjega sluhovoda. Alergijska reakcija povzroči lokalno vnetno reakcijo, kar oslabi obrambne mehanizme kože in je ta posledično bolj dovzetna za bakterijske in druge okužbe. Sama hrana nima na bakterije v sluhovodu nikakršnega vpliva. Pri psih s ponavljajočimi se vnetji se priporoča tudi alergijsko testiranje,« poudarjajo.

»Hrana lahko posredno vpliva na razraščanje bakterij v ušesu,« pravijo tudi v Veterinarski ambulanti Koper. »Normalno se v zdravem ušesu nahajajo bakterije, ki sicer ne povzročajo težav. Kadar se pri psu pojavi alergija na določeno beljakovino v hrani, pa se zaradi reakcije organizma začnejo te bakterije prekomerno razraščati. Veterinar običajno svetuje dietno hrano s hidroliziranimi beljakovinami ali izbiro hrane, ki temelji na drugem viru beljakovin, ki je žival še ni uživala. Te diete se je potrebno resno držati, brez priboljškov ali ostankov iz mize. Obstajajo pa tudi testi, ki nam povedo, na katere alergene organizem odreagira. Tako lahko lastnik živali izbere hrano, ki živali najbolj ustreza,« še dodajo.

Avtorica: Andreja Šalamun

Kakšni so znaki artritisa?

Ko ljubljenec z leti postaja vse bolj okoren, mnogo skrbnikov postane zaskrbljenih. Dejstvo pa je, da se takšna okorelost pojavlja pri velikem številu psov in mačk, ko ti zaidejo v zrela leta.

Vnetje sklepov ali artritis je namreč zelo pogosto stanje, še posebno med psi srednjih in večjih pasem ter pri tistih s čezmerno telesno težo.

Znaki artritisa so skrbnikom sprva le težko zaznavni: s sivino okoli gobčka obdan pes lahko zjutraj nekaj počasneje vstaja, mačka pa ne skače več tako visoko kot prej. Sčasoma pa tudi skrbniku postane očitno, da ima ljubljenec težave z gibanjem in kmalu je jasno tudi to, da žival med hojo, poskakovanjem ali celo med sedenjem občuti bolečino. Za skrbnika je lahko mučen trenutek, ko spozna, da ima njegov ljubljenec artritis. Na srečo pa je to stanje, za katero ni nujno, da pomeni slabo kakovost življenja. Na voljo imamo namreč zdravila, terapije, posebne diete in nekaj načinov, s katerimi prilagodimo bivalno okolje, s čimer pomagamo k lažjemu življenju.

Spremembe zaradi artritisa se pri psih večjih pasem precej hitro opazijo, saj so njihovi sklepi obremenjeni s precej veliko telesno težo. Pri manjših psih in tudi mačkah pa se spremembe lahko pokažejo šele kasneje v starosti, kar pa ne pomeni, da nimajo prizadetih sklepov. Težave, ki v končni fazi privedejo do vnetja sklepov, artritisa, se lahko začnejo že zgodaj v življenju živali, vendar jih takrat ne opazimo.

Znaki težav z gibljivostjo pri mačkah:

• Manjša aktivnost

• Postane samotarska, manj družabna

• Ima odpor do skakanja z ali na razne površine

• Manj redno uporablja svoje stranišče

• Hodi togo ali celo šepa

Znaki težav z gibljivostjo pri psih:

• Opazna je togost, zlasti po počitku

• Okleva pred hojo po stopnicah

• Na sprehodih zaostaja, ali se hitro utruja

• Raje se uleže, kot da bi stal ali sedel

• Cvili, renči ali celo hlastne z gobčkom, ko se dotaknemo prizadetega področja

Pravilna oskrba ljubljencev z artritisom

Ko je postavljena diagnoza in ugotovljena stopnja bolezni, se bo veterinar odločil, katero zdravljenje bo najučinkovitejše. Odvisno torej od bolezni, vam bo veterinar lahko priporočil protivnetna zdravila, s katerimi zmanjša otečenost sklepov in olajša gibanje. Pogostokrat veterinar priporoči tudi posebno dieto ali prehranska dopolnila, ki krepijo sklepni hrustanec, lahko pa tudi zmanjšujejo vnetje in bolečino. Zelo pomembno je, da ljubljencu brez posveta z veterinarjem ne dajemo nobenih zdravil, saj lahko povzročimo nepopravljivo škodo.

Pri nekaterih živalih pride v poštev tudi operativen poseg, s katerim veterinar popravi stanje v sklepu. Glede tega se veterinar odloči na podlagi starosti ljubljenca, splošnega zdravstvenega stanja in napredovanja artritisa.

Mnogo veterinarjev priporoča tudi dodatne metode zdravljenja, kot sta fizioterapija in masaža. Te pa mora seveda izvajati izurjen terapevt.

Boštjan Vidic, dr. med. vet