Hvaležni kužki nas čakajo v zavetišču

Slovensko ljudstvo ljubiteljev živali je to pomlad kar malo razburkala nemška novinarka in pisateljica Elli Radinger. Je zelo uspešna pisateljica, prevajajo jo v veliko jezikov in pozna jo ves svet.

Kolumno piše: Tone Hočevar

Nekoč, tako rekoč v mladih letih, jo je usoda zanesla med volkove v ameriški divjini, potem se jim je zapisala – volkovom in psom, ki so jo spremljali že od doma. Pri skoraj sedemdesetih se posveča samo še psom, z volkovi naj zdaj živijo mlajši; skrajno naporno je preživljati peklenske zime v hribih ameriškega srednjega zahoda.

Piše še eno knjigo, tokrat o vseh darovih, ki jih je prejela od divjine in jih zdaj deli naprej. V času novega virusa, ki grozi, da bo za trenutek umiril, skoraj ustavil svet, ki je tako zelo stremel k nenehni rasti proizvodnje in k dobičkom tistega enega samega odstotka človeštva, ki v žepe pospravi vse, se mora tudi Elli umiriti. V Slovenijo je še pripotovala, zdaj se bo nekaj časa posvetila samo svoji psički Shiri in sklepnemu oblikovanju knjige ‘Dar divjine’.

Divjina je bila tista, pravi, ki ji je pomagala doumeti, kako nespametno je nenehno pehanje za dobičkom. Volkovi so ji dali razumeti, da smo ljudje pozabili na iskrenost, pa na skrb za svoje starejše, pa na pravšnjo vzgojo mladine. Svet se peha samo še za uspehom in zaslužkom. Še v oči se več ne gledamo.

Naneslo je, da so me njeni založniki povabili, da sem se v Cankarjevem domu pogovarjal z gospo, ki ima izjemno izoblikovan, do kraja izdelan odnos do živali. Tudi dlake na jeziku nima, že zdavnaj so vse izginile. Srečo sem imel, da sem se z njo lahko pogovarjal več kot večina njenih novih slovenskih znancev in izpraševalcev. Vse je ganila s pripovedmi o svojih psih, ki so se postarali in se je morala od njih poslavljati. Tudi o mojih treh psičkah, ki so se poslovile lani – tri v enem samem letu – sva se pomenkovala.

In o psički Karmen sva tudi spregovorila, ki bo prišla k naši hiši bržkone že to pomlad. Njena skrbnica, naša prijateljica Irena, ima težave z zdravjem. Ne more ji več nuditi sprehodov kot nekoč. Ko je bila Karmen še mladička – zavržena in zapuščena je bila – jo je Irena rešila. Ponudila ji je dom, jo vzgojila. Njena usoda se zdi podobna poti naše Čopke, tiste, ki nas je pri devetnajstih zapustila pred novim letom.

»Ko se bo poslovila Shira – petnajst let šteje – bom novega pasjega prijatelja spet poiskala v zavetišču,« pravi Elli Radinger. Toliko kužkov tam čaka, da kdo pride ponje, tako hvaležni znajo biti in predani, da si človek v zrelih letih res ne more želeti ničesar boljšega. Stroški za veterinarske usluge so pri njih največkrat res višji kot pri mladičih, povrnejo pa vsak cent – stokrat ga povrnejo.

»Pri naših letih,« pravi Elli in se nasmehne, »se pa res ni več treba nenehno prilagajati vsakomur in sprejemati prav vsako muho politikov, ravnateljev, oblastnikov. Na kateri koli ravni. V vsakdanjem življenju, ali pa ko gre za volkove v naši vase zaverovani Evropi; ta bi se svojega naravnega bogastva najraje kar znebila.« Tudi pse in z njimi ljubitelje psov nenehno poskušajo vkleniti v okove takih in drugačnih organizacij, institucij, pasemskih usmeritev in – kar je po njenem mnenju še huje – celo pasjih razstav. Pri srcu so ji prinašalci, ker so nekako prilagojeni njenemu značaju. Nobeden izmed njenih prinašalcev pa ni bil razstavni lepotec; mešanci med eno in drugo vrsto prinašalcev so bili. Ali pa mešanci med mešanci … Ko sva se pogovarjala o tem, sta med nama pri mizi ležali moji Pupi in Hera, obe rodovniški psički s papirji, celo s kakšnim na pasji razstavi pridobljenim cacibom. Ker pa ne Elli in ne jaz nisva rasista, sva se razumela. Nobene zamere ni bilo. Olajševalna okoliščina je bilo tudi dejstvo, da so bile vse tri naše pasje pokojnice lanskega leta psičke iz zavetišč.

Knjigi o volkovih, s katerimi je živela četrt stoletja v popolni divjini, bom še enkrat prebral. Pa tisto o starih psih tudi, v kateri pove, kako modri, volkovom podobno modri, znajo biti kužki, ko se umirijo in upočasnijo. Prav tako kot ljudje na zrela leta.