»Ograja je cela, vrata zaprta, a o psu ne duha ne sluha« je žal zelo realen scenarij. Pobeg psa se pogosto razume kot neposlušnost in nagajivost, vendar pa je resnica običajno veliko bolj zapletena.
Pes ne zapusti dvorišča brez razloga, ampak ker ga nekaj vleče drugam. Za to je lahko veliko razlogov, kot so gibanje zunaj ograje, družba, dražljaji ali preprosto dolgčas in občutek, da je življenje zunaj ograje bolj zanimivo.
Zakaj pes pobegne?
Dokler pobeg obravnavamo kot tehnično težavo, ki jo je treba rešiti z višjo ograjo, bomo spregledali bistvo. V ozadju je skoraj vedno razlog, ki ima več opraviti z njegovim notranjim svetom, kot z ograjo. Pes je bitje gibanja, vonjav in donosov in če mu vsakdan postane preozek, bo skušal poiskati izhod.
Razlogi za pobeg so skoraj vedno povezani z vsakdanom, ki psu ne ponuja tistega, kar po naravi potrebuje, zato je pomembno razumeti predvsem dve stvari:
- Kako pes pobegne in
- Zakaj ima tako močno potrebo, da zapusti domače okolje?
Ti dve zadevi bomo predstavljali v novi seriji.
2. del: Pobeg, kot spolni nagon (Iskanje partnerja)
Še en od vzrokov bežanja, je potepanje zaradi gonitve. V takšnih primerih, je rešitev kastracija oziroma sterilizacija. Ta poseg ne vpliva le na zdravje posameznega psa, temveč tudi na njegovo vedenje. Raziskave kažejo, da se pri veliki večini kastriranih samcev močno zmanjša spolno pogojeno potepanje.
Pomembno je razumeti, da lahko pes, ki je pobege že spremenil v navado, z vedenjem nadaljuje tudi po posegu, zato strokovnjaki poudarjajo pomen pravočasne odločitve, saj to prepreči, da se vedenje iz tega razloga sploh začne.
Pri samicah je vidik še širši. Vsaka nezaželena brejost prispeva k tveganju zdravja psice in mladičev, k problemu prenatrpanih zavetišč, ter živali, ki nikoli ne najdejo ‘za vedno’ doma. Odločitev, da se psici prepreči nenadzorovano razmnoževanje, ni le osebna izbira, temveč del skupne skrbi za dobrobit živali.
Kaj lahko storimo, ko se vklopi pasji nagon?
Ko psa ženejo hormoni, to ni znak slabe vzgoje, saj je instinkt veliko močnejši. Prav zato psa ni smiselno kaznovati ali vedenja razumeti kot neposlušnost. Naloga lastnika je, da ta instinkt prepozna in ga pravočasno usmeri oziroma omeji na način, ki je varen za psa in okolico.
Pes, ki mu je odvzeta potreba po tveganem iskanju partnerja, se lažje umiri in osredotoči na odnose doma, zato se redkeje znajde v situacijah, ki bi lahko imele resne posledice. Tako pobeg preneha biti stalna grožnja in postane le še faza, ki jo je mogoče premostiti z razumevanjem in pravočasnimi odločitvami.
