Zanimivo

Pri pasji babici na Švedskem

Lass, babica naše mlade škotske mejne ovčarke Tewi živi na Švedskem. In ker smo se zadnje poletje potepali po tej veliki skandinavski državi, smo si vzeli čas še za obisk Tewine sorodnice.

Moklinta, raztreseno naselje, ki leži dobri dve uri vožnje severozahodno od Stockholma, nam je bilo sicer malo s poti. A priložnost za nenadejano srečanje vseeno dovolj mikavna, da smo se v oblačnem popoldnevu znašli na redko poseljenem podeželju. Navigacijska naprava nas je vodila mimo jezer, rek in potem skozi gozdove po cestah, ki so na koncu predstavljale le še neobetaven kolovoz. Ta se je končal ob velikih gospodarskih poslopjih in nabiralniku z napisom Alex Fyhr. Torej smo vendar prišli prav, k veliki ljubiteljici škotskih mejnih ovčarjev.

Pasje srečanje

Lass in Tewi sta se hitro sporazumeli. Ni šlo za kakšno sorodstveno naklonjenost, temveč je Lass preprosto z renčanjem pokazala, kdo je tu gospodar. Tewi pa se je brez večjega upiranja podredila. Dolg skandinavski večer je Tewi omogočil še njeno prvo srečanje z ovcami. Takoj je pokazala prirojeno nagnjenje za pašo. Ovc se ni bala, temveč jih je poizkušala prepoditi. Seveda na preveč zaletav način. A za prvič je bilo kar vzpodbudno…

Po izkušnje na Škotsko

Alexsandra, odločno dekle sredi tridesetih let, je popolnoma predana delu s psi. Doma so imeli pse od nekdaj in z njimi se je nekako razumela bolje kot z ljudmi. Prvega in to dolgodlakega škotskega mejnega ovčarja je dobila pred dvajsetimi leti. Šele dobro desetletje kasneje pa je začela spoznavati značaj pasme, ki je v prvi vrsti namenjena paši ovac. Njen pes je imel precej pašnega nagona, a je bil tudi nagnjen k poškodbam.

Dve leti kasneje, leta 2011 pa je dobila dobila Lass, ki je izhajala iz izrazito delovne linije. Hitro je začela spoznavati, da je dobila prav posebno psico. Delovno in predano. Zato se je odločila, da psici in sebi omogoči kar čim več pašniških izkušenj. Za poltretje leto je z Lass odšla na Škotsko, kjer je šele spoznala in razumela kakšna pasmo je to! Na Škotskem je ob prvem stiku s pašniki in ovcami vedela, da se je odločila prav: občutek, ko prvič prideš na prostrane pašnike in se izza griča na ukaz pojavi čreda ovc, ki jo prižene pes, je res vredno doživeti. Večino časa je preživela na posestvu Ardormie . Lastnika Mosse in Lotta Magnusson sta priznana rejca pašniških psov in z njimi tudi tekmujeta, ter na večjih tekmovanjih dosegata visoke uvrstitve. O paši se je naučila zelo veliko, še več pa Lass, ki je postala neprekosljiva mojstrica pri delu z ovcami.

Kasneje je z Lass še dve leti preživela na velikem posestvu na Norveškem. Tam je morala skrbeti za kar 900 ovc! Zakonca Jon in Torunn Sand redita drugačne, večje ovce, pašniki pa so zelo odročni, tudi več ur hoda daleč od najbližje ceste. Za obhod potrebuješ cel dan in brez pašnih psov, bi bilo nemogoče iskati iz vračati izgubljene ovce.

Vzgoja za pašo

Po vrnitvi domov je v njej dozorela želja, da bi vzgajala delovne pse za pašo. Njenim željam je prisluhnil oče in pred letom dni kupil veliko posestvo, na katerem so več let redili koze. Tako ali tako so že nekaj časa iskali posestvo, na katerem bi se lahko dobivali ob družinskih srečanjih. Prepotrebne obnove hiše in gospodarskih objektov sta se s hčerjo lotila kar sama. Na posestvu je poleg psov že tudi nekaj ovc, Alex pa si je zamislila še vzrejo prašičev, ki živijo na prostem. Čreda ovc naj bi se povečala na okoli sto glav, kar bi moralo zadoščati za preživetje. Poleg reje in vzgoje psov namreč namerava prodajati tudi mlade ovce in prašiče.

Alex je med dolgoletnim delom spoznala, kako pomembna je zgodnja socializacija mejnih ovčarjev, saj veliko časa preživiš s psom, trening in tekmovanja pa so le manjši del časa. Pomembno je, da se navadijo na različna okolja in situacije, ter spoznavajo ljudi in druge živali. Zato bo na svojem posestvu vzgajala in po potrebi prevzgajala pašne pse za druge rejce. Mejni ovčar namreč nujno potrebuje vodnika, ki mu zaupa in zna izkoristiti njegovo energijo ter sposobnosti za različne aktivnosti ali delo.

Če ji bo dopuščal čas, bo imela tudi še kakšno leglo s svojimi ovčarji. Do sedaj je imela mladiče le Lass. In sicer v sedmih letih štiri legla. Njeni potomci večinoma živijo na Švedskem, Norveškem in Škotskem. Večina tekmuje v paši, nekateri tudi v kinoloških športih. Tako kot mama, so vsi zelo eksplozivni in potrebujejo veliko aktivnosti. Lass je zelo skoncentrirana, hitra močna, vztrajna, včasih še preveč navdušena za pašo. Rada dela z ovcami, tudi s kravami in celo racami. Redno se udeležuje tekmovanj v paši na švedskem, Norveškem in tudi na Škotskem, njena najboljša uvrstitev pa je bilo drugo mesto.

Več o Alex in njenem delu lahko najdete na spletni strani: fyhrs.wordpress.com

avtor: Igor Fabjan

error: Kopiranje teksta ni mogoče.