Smrt je v Sloveniji še vedno tabu in ljudem je ob izgubi živali težko, ker jih bližnji in okolica ne podpira ali ne razume pri procesu žalovanja, ko se poslovi njihov štirinožni prijatelj.
V Nemčiji se lahko v takih trenutkih žalujoči obrnejo po pomoč in tolažbo k svetovalcem za žalovanje, ki jim prisluhnejo in pomagajo prebroditi te težke trenutke.
Vsak, ki ima doma žival, se z njo poveže, nekateri tudi na globlji ravni. Tako pes kot mačka svojega skrbnika nikoli ne obsojata, le poslušata in s svojo prisotnostjo in brezpogojno ljubeznijo pomagata prebroditi še tako težke trenutke. Ob izgubi pa izgubimo tudi našega tolažnika.
V nadaljevanju vam predstavljamo center za žalovanje, Ne pozabi me (Vergiss Mein Nie) s sedežem v Hamburgu, kjer svetujejo v trenutkih žalovanja, organizirajo skupine za podporo žalujočim, imajo spletno trgovino z darili ob žalovanju in sožalnicami, pa tudi prostor za usposabljanje vseh, ki želijo postati svetovalci za žalovanje.
S svojim delom želijo spremeniti kulturo žalovanja
Kot so nam v pogovoru povedali, verjamejo v iskanje lepote v stiski. Skupaj z žalujočimi prepoznajo žalost v vseh njenih vidikih, barvah, oblikah in vzorcih ter ji dajo prostor, ki ga potrebuje v življenju.
»Delamo na razvoju realističnega pristopa do smrti, žalovanja in kriz, ki so posledica le-teh. Zavzemamo se za odgovorno ravnanje s spomini; za nas so del procesa žalovanja. Verjamemo, da žalujoči potrebujejo prostor za svojo žalost, veliko prostora in veliko časa,« nam je delo opisala ena od svetovalk za žalovanje, Anne Nissen.
Kako se je vse skupaj začelo?
Leta 2011 se je Anemone Zeim vrnila v Hamburg s pogreba in bila šokirana nad tem, kar je bilo na voljo žalujočim: vse je bilo popolnoma mračno, neosebno in brez ljubezni. Spraševala se je tudi, zakaj se nihče ne zmeni za spomine, ki so vse, kar nam ostane ob izgubi ljubljene osebe ali živali.
Leta 2013 se je porodila ideja o Vergiss Mein Nie, svetovalnem centru za žalujoče. Ustanovila ga je Anemone Zeim, certificirana svetovalka za žalovanje, skupaj s svojimi kolegicami. Njihova vizija je pomagati oblikovati kulturo žalovanja brez strahu. Hkrati pa Anemone Zeim poučuje posameznike in svetuje podjetjem, usposablja svetovalce za žalovanje ter z ljubeznijo razvija nova orodja in metode za žalovanje.
Poslušanje in pogovor pomagata pri žalovanju
Ljudje, ki prihajajo k meni, so zelo različni, pove Anne Nissen, ki opravlja svetovanje in podporo pri žalovanju: »Nekoč je prišel starejši moški, ki je pred 40 leti s svojim avtomobilom povozil mačko. Po nedavni izgubi svoje ljubljene mačke je prišel k meni s svojim iPadom in mi pokazal vse starejše mačke, za katere je skrbel v zadnjih letih, in za vsako od njih je žaloval. Ni znal povedati, zakaj, ampak odkar se je upokojil, se je odločil, da bo vzel starejše mačke pod svoje okrilje. Le tu in tam sem mu postavila nekaj vprašanj. Po srečanju je vzdihnil in se mi zahvalil, ker sem ga ves čas poslušala. Sam se ni mogel pogovoriti s prijatelji, ker ga ne bi razumeli.«
»Spet drugič sem morala ženski pomagati, da je ponovno odkrila vse, kar ji je njen pes dal v času, ko sta bila skupaj. Pomagala sem ji ugotoviti, da je zaradi svojega psa postala drugačna oseba. To ji je omogočilo, da je spoznala, da je njen pes še vedno z njo vsak dan, čeprav njegovo telo ne more več biti ob njej,« je predstavila še drugo zgodbo.
