Za donosno prodajo ustvarjeni ‘dizajnerski psi’

Tajda Lah
Svet je že tako urejen, da se v njem najbolje znajdejo trgovci z novci. Spretni poznavalci marketinga znajo prepričati neuke soljudi, da je najlepše, najboljše, v vseh pogledih naj prav tisto, kar ti ponujajo z reklamami in psihološkimi triki.

Gledajo te v oči in ti na debelo lažejo. Zato tudi skrajno dobro zaslužijo. Živimo v tržnem svetu, trg določa ceno v denarju, navsezadnje tudi lestvice vrednot. Ljudje se damo hitro opehariti.

O psih se pogovarjamo tule, ne o politiki, tudi ne o taki ali drugačni kinološki organizaciji. Psi nastajajo kot rezultat bujne domišljije nekoga, ki si je zadal en sam cilj – čim več zaslužiti. Psičko, ki verjetno ni dobila vzrejnega dovoljenja zato, ker ni izpolnjevala vseh pogojev, pari s samcem druge pasme, ki tudi nima vzrejnega dovoljenja. Mladiče potem prodaja kot novo pasmo z novim imenom. Rezultate križanj parijo naprej, brez znanja in doslednosti. Konglomerat, ki nastane, se slej ko prej pojavi v zavetiščih. Tam je tudi brez tega dovolj revežev, ki čakajo dom.

Nekateri od teh kužkov so simpatični, nekateri celo uporabni za to in ono, vse po vrsti pa so ustvarili zato, da bo ‘stvaritelj’ prinesel okoli neukega ljubitelja in mu kot nekaj popolnoma novega podtaknil posebej izbranega križanca ali pa tudi mešanca neznanih lastnosti s komercialno pravšnjim imenom. Ameriško združenje za te nove pasme ima na seznamu že skoraj sedemsto kombinacij; vsaka ima svoje ime, vsaki rečejo pasma. Na Japonskem in Kitajskem so izoblikovali nekaj na prvi pogled ljubkih ‘pošasti’, ki se komaj premikajo. Tudi k nam že segajo lovke spretnih ‘stvarnikov’ novih pasem. Poglejte spletne strani, pa vam bo jasno. Vabljive sličice, vabljivo besedilo, morda še vabljiva cena, pa smo tam!

Preden sekamo po ‘dizajnerskih’ križancih, ki jim pravijo nove pasme, velja omeniti nekaj neizpodbitnih resnic. Skoraj vse mednarodno priznane pasme, ki jih zdaj poznamo (na seznamu Mmednarodne kinološke zveze jih je približno za štiri stotnije, marsikatera tudi že izginja), so nastale na podoben način kot novodobni ‘dizajnerski’ psi potem, ko so si v Angliji sredi devetnajstega stoletja izmislili kinologijo. Brez križanj ne bi dosegali ciljev, ki so jih imeli ambiciozni prvi kinologi. Križali so pse z različnimi lastnostmi, da bi dosegli najboljše, se zaplezali v sorodstvenem parjenju, saj brez tega ne gre, naposled pa le dosegli dovolj široko vzrejno osnovo in naredili pasmo, ki je tudi komercialno uspešna. Če bi šlo zgolj za delovne lastnosti in ne tudi za komercialne cilje, najbrž sploh ne bi poznali pasjih razstav.

Tudi zdaj v kinološkem svetu še križajo rodovniške pse, da bi izkoreninili morebitne napake, odpravili genetske težave, bolezni, ki grozijo tej ali oni pasmi. Tega navadno ne obešajo na veliki zvon, največkrat pojasnijo, da so to ali ono lastnost dosegli s strogo selekcijo, nikakor ne s križanjem, ki je v marsikaterem primeru nujno. Vendar se s tem ukvarjajo strokovnjaki, genetiki, ki skrbno izbirajo pse in kombinacije. Brez modrih odločitev genetikov angleški buldogi ne bi več ne plavali in ne hodili, nemški ovčarji bi bili že do konca podrti kot kozolci, še nekaj sto podobnih primerov bi lahko našteli. Trezni, strokovni posegi so nujni, sicer bi se postopoma izrodile vse pasme.

Ko so proti koncu prejšnjega stoletja v ZDA izumili prve ‘dizajnerske pse’, je šlo največkrat za kombinacije s kodri, ki naj novi pasmi, ki bo – denimo – večja, močnejša, uporabna za to in ono, prispevajo svojo izjemno cenjeno dlako, ki ne povzroča alergij. Rezultati so bili menda dobri, potem pa je to početje postalo komercialna uspešnica. Tistim, ki se s tem ukvarjajo, ni mar, da ima genetika svoje zakonitosti. Da F1 pomeni križanje dveh pasem, pol-pol je rezultat prvega križanja. Pri F2 je že treba pretehtati, s katero od dveh pasem boš križal za poudarjanje lastnosti – z materjo ali očetom prvega legla. Če nimaš dovolj široke vzrejne baze za naslednja parjenja, se pri F3 že lahko usodno zatakne. Japonci so naredili kužka, ki mu rečejo panda. Res je podoben pravemu medvedku pandi, kaj pa bo iz njega nastalo v nekaj letih, ne ve nihče.

Kdor si želi mešančka ali križanca naključnih dveh pasem, naj gre raje v zavetišče. Trgovcem z novci, ‘dizajnerskimi’ ali tistimi s tovarnami mladičev v Evropi, gre dobro, dokler smo ljubitelji psov naivni in neumni.

Avtor kolumne: Tone Hočevar