Bralka nas je opozorila, da vse pogosteje pšaža, kako lastniki psov na sprehodu ob srečanju drugega psa ali osebe – svojega psa vlečejo stran. Verjamemo, da za to obstajajo razlogi, a določno se strinjamo, da vlečenje psa, ki se ob tem skoraj začne dušiti, ni način, kako doseči karkoli.
Veliko lastnikov ima za sabo neprijetne izkušnje. Pes je bil morda že napaden, prestrašen ali preveč grobo obravnavan, lastnik pa se je znašel v vlogi tistega, ki mora preprečiti, da bi se kaj podobnega ponovilo. Pri drugih je razlog za umikanje stika strah pred odzivi okolice – pred kritikami, opazkami ali obtožbami, da njihov pes “moti”, “ni vzgojen” ali “ni pod nadzorom”.
Pogost razlog je tudi sodobna kultura nadzora, v kateri se od lastnikov pričakuje popolna odgovornost v vsakem trenutku. Pes naj ne pride preblizu, naj ne ovohava, naj ne kaže zanimanja. Povodec tako postane orodje za hitro preprečevanje, ne pa za mirno usmerjanje.
Pri nekaterih gre preprosto za skrb za lastnega psa. Lastniki vedo, da njihov pes:
- ne mara bližnjih stikov,
- ima slabe izkušnje z drugimi psi ali ljudmi,
- je bolan, utrujen ali preobčutljiv,
- ali se v nepredvidljivih situacijah hitro vznemiri.
V takih primerih se umik zdi najvarnejša možnost – pogosto impulzivna, brez razmisleka o tem, kako jo doživlja pes.
Ko zaščita postane vir napetosti
Težava nastane, ko se zaščitni odziv spremeni v sunkovito vlečenje. Pes preko povodca neposredno čuti napetost lastnika. Nenaden poteg, togost telesa in hiter umik mu sporočajo, da je situacija nevarna. Tudi pes, ki je bil še trenutek prej sproščen, lahko zaradi tega postane zmeden, nemiren ali obramben.
Namesto da bi mu dovolili kratko, naravno oceno situacije, mu odvzamemo možnost komunikacije. Dolgoročno se lahko s tem poveča frustracija, nezaupanje in celo reaktivnost.
Spoštovanje meja brez fizične sile
Spoštovanje meja je nujno – tako meja psa kot meja drugih ljudi in živali. A meja ni nujno postavljena s potegom povodca. Pogosto obstajajo bolj umirjene možnosti, kot so:
- mirno skrajšanje povodca brez vlečenja,
- jasna, tiha verbalna usmeritev psa,
- upočasnitev hoje ali sprememba smeri,
- kratek očesni stik in neverbalni dogovor z drugim lastnikom.
Takšni odzivi psu sporočajo, da je situacija obvladljiva, ne nevarna.
Izbira poti kot del odgovornega ravnanja – za sprehode, kjer ne vlečejo ne psi ne lastniki
Če vemo, da naš pes težko prenaša stike, je smiselno razmišljati tudi širše. Izbira manj obremenjenih poti, drugačnih ur sprehodov ali prostorov z več prostora za umik pogosto prepreči stresne situacije že vnaprej. Tako ni treba vsakega srečanja reševati z napetim umikom, temveč se prostor prilagodi potrebam psa.
Preberite pa tudi: 7 načinov, kaj nam pes sporoča na sprehodu
Kaj pes sporoča na sprehodu – skriti pomeni njegovega vedenja zunaj /7)
