Alergijske bolezni so najbolj pogoste kožne bolezni

Kar polovico vseh kožnih bolezni pri psih predstavljajo alergijske bolezni. Te so v porastu tako pri ljudeh kot tudi pri živalih.

Kot pove naša sogovornica, izr. prof. dr. Tina Kotnik, dr. vet. med., so psi najbolj pogosto preobčutljivi na zunanje, t. i. okoljske alergene. Sem štejemo vse, kar je v našem okolju.

»Praktično pa je vendarle tako, da so nekatere snovi v našem okolju bolj alergogene in zato nanje testiramo. Na primer, vsem zelo znana ambrozija povzroča veliko alergijskih reakcij tako pri ljudeh kot tudi pri živalih,« pravi sogovornica, ki poudari, da so klinični znaki pri psih enaki, ne glede na to, ali gre za preobčutljivost na okoljske alergene ali na neko sestavino v hrani.

Če ugotovimo, da je pes preobčutljiv na hrano, je napoved ugodna. V tem primeru namreč pes lahko povsem normalno živi, le določene sestavine hrane je treba izločiti. V hrani so najpogostejši alergeni beljakovine in ogljikovi hidrati. Določena sestavina postane alergena za tiste živali, ki se rodijo z genetsko predispozicijo (nagnjenostjo) za nastanek bolezni.

Kot pravi prof. Kotnikova s Klinike za male živali : »Žival se mora roditi z določenimi geni, ki omogočajo nastanek alergijske reakcije. Taka žival med življenjem postane preobčutljiva na snovi, s katerimi je v stiku. Zato rečemo, da je alergijska bolezen multifaktorielna bolezen – ker je nastala zaradi kombinacije več dejavnikov, nikoli samo enega. Glavni dejavnik je genetska predispozicija, zato so nekatere pasme tudi bolj nagnjene k alergijam, oziroma se nagnjenost prenaša na potomce.«

Pri tem izpostavi, da danes zagotovo ne obstaja pasma psov, za katero bi lahko trdili, da ne more imeti alergijske bolezni. Kot tiste resnično na vrhu piramide pa izpostavi bele višavske terierje. Kadar so zdravi, so povsem bele barve. Žal pa jih ima veliko gobček in šapice rdečkasto obarvan. Dlaka se obarva največkrat zaradi vnetja kože na teh mestih. In ta mesta so precej značilna za alergijsko vnetje.

Špela Šimenc v sodelovanju z izr. prof. dr. Tino Kotnik, dr. vet. med