»Dino in Brina sta moja pasja terapevta, ki mi vlivata moč«

Psi so terapevti – to je znano že dolgo. Čutijo nas mnogo bolje kot marsikateri človek. Z nami je zgodbo delila Nastja Klevže, izjemna in močna ženska. Bori se z zaenkrat še neozdravljivo boleznijo. Takrat, ko ji je najtežje, jo pokonci držita njena dva pasja prijatelja.

Nastja Klevže se je rodila s cistično fibrozo. Gre za avtosomsko recesivno genetsko bolezen, ki prizadene eksokrine žleze, ki izločajo sluz zlasti v dihalnih poteh, pljučih, trebušni slinavki in črevesju. Gre za zelo redko in večkrat usodno bolezen. Pri Nastji je do postavitve diagnoze bolezen zelo napredovala in ji precej uničila pljuča. »Ob slabi prognozi bolezni so me spremljale še nenadne velike življenjske spremembe, ki so povzročile dodaten stres in v bistvu se mi je zdelo, kot da življenje izgublja pravi pomen in smisel. Spoznala sem, da ne bom nikoli imela otrok. Obenem se je začel postopek invalidske upokojitve, kar je bilo zelo naporno in stresno, saj sem kljub slabemu stanju in večletnemu napačnemu zdravljenju morala resno stanje bolezni dokazovati na sodišču.
Doletela me je še ena velika in zame najtežja izguba. Ko sem bila upokojena, sem izgubila še najdražjo osebo svojega življenja. To je bila moja babica. Danes vem, da sem močno voljo črpala skozi svoja pasja prijatelja, ki sta mi prav trdno stala ob strani in me vedno znova bodrila, da sem ostala, kar se je da optimistična in polna volje do življenje.«, pripoveduje Nastja.

Družbo ji delata dva pudlja – Dino in Brina. Kot pravi, nista le njena najboljša prijatelja, temveč tudi terapevta: »Oba psa vesta, da mi bolezen povzroča velike težave. Z menoj preživljata vsak dan in me budno spremljata.« Nastjina bolezen je trenutno še neozdravljiva, zato redno izvaja terapije, da bolezen napreduje čim počasneje. Kadar se njeno stanje poslabša, oba psa to vesta in čutita. »Takrat ni zahtevnih pogledov po sprehodih, ni nemirnih prošenj po igranju, ampak postaneta umirjena in nežna.
Ostajata z menoj, me s svojimi tačkami in tihimi pogledi bodrita,« pravi Nastja.

Ko zmore, pa redno hodi na sprehode. »Prav pri tem sta se psa izkazala kot najboljša terapevta. Pred njunim prihodom sem zaradi nizke pljučne funkcije večino časa preležala in sem zmogla le krajše sprehode. V tistem obdobju sem bila povsem izčrpana in brez kondicije. Moj Dino je kuža, ki ima neizmerno rad sprehode. Njegov temperament, odločnost in nepopustljivost sta me vedno znova pritegnila, da smo začeli redno hoditi. Nekajminutni sprehodi so se tako počasi začeli spreminjat v vedno daljše,« pravi Nastja in ponosno pove, da ji uspe danes prehoditi tudi 8000 korakov in več, kar je, kot pravi, zanjo izjemen napredek.
Prav zaradi Dina in Brine Nastja vztraja, četudi včasih ne vidi več naprej: »Včasih pridejo tako slabi dnevi, da ne vidim naprej. Včasih me bolezen tako utrudi in zdi se mi, da imam vsega dovolj. In prav v teh trenutkih me vedno znova prebuja ta pasja terapija. V teh slabih dneh psi terapevti naredijo tisti čudež, ki ublaži strah, to nemoč, da prej kot slej spet želiš postati zdrav. Spomnim se dneva, ko sem bila od kašlja popolnoma izčrpana in sem jokala, da ne zmorem več. Spomnim se tega trenutka, kako sem ob sebi zagledala Dina in njegove velike oči, ki so strmele vame, in čeprav sem sem bila izčrpana do zadnje moči, sem v tistem hipu vedela, da zmorem to. To in še več. Kajti imam dva čudovita psa. Dva terapevta, ki sta moj smisel življenja.«

Nastja piše tudi blog: https://nastjaklevze.com/