Kako izbrati pravo pasmo zame?

Odločili smo se za novega pasjega družinskega člana. Toda, katera pasma bo prava za naš način življenja? Nekaj nasvetov …
  • Za tiste, ki boste prvič pasji skrbniki, je dobro zapisati, da lahko izbirate prav med vsemi pasmami. Zmota je namreč določene pasme klasificirati kot neprimerne za prve lastnike. Običajno se prvi lastniki strogo in skrbno držijo navodil vzreditelja in veliko vzrediteljev vam bo zagotovilo, da so prav prvi lastniki tisti, ki so iz njihovega psa narediti takšnega, ‘kot se šika’, takšnega, ki pri vzreditelju vzbudi ponos.
  • Največja napaka je izbirati z očmi in kupiti samo na podlagi vizualne podobe. Seveda bomo izbrali psa, ki nam bo vizualno všeč, a včasih je treba skleniti kakšen kompromis, kajti karakteristike in potrebe pasme so vseeno mnogo bolj pomembne za prijetno sobivanje. Beagle je na primer zares prikupen pes, toda treba je vedeti, da se v njem skriva pravi lovski nagon. To spada k njegovi selektivni vzgoji in tega se ne da izbrisati kar tako čez noč. S tem tudi ni prav nič narobe. Pomembno je, da se prej pozanimate in veste, kaj od pasme pričakovati.
  • Druga napaka je, da kupimo pasmo, ki je trenutno moderna. Vse bolj priljubljene madžarske vižle si pač ne gre omisliti, če niste zelo aktivni, saj boste nesrečni tako vi kot pes. Tudi trenutno trendovski borderski ovčar, ki na spletnih posnetkih dela tako ljubke trikce, ni primeren za manj aktivne. Treba je pogledati celostno. Borderski ovčar ima denimo tudi izrazite nagone, ki se kažejo v nagnjenosti k ščipanju, tudi otrok (ovčk). Treba se je zavedati, kaj vse se lahko pričakuje od določene pasme.
  • Za manj aktivne ljudi bo prava izbira pes iz skupine družnih psov. Ti psi so manjši in so bili ustvarjeni za to, da človeku delajo družbo. Nekateri med njimi imajo resda tudi lovski nagon, toda ta skupina psov je nekako dobra splošna usmeritev za manj aktivne posameznike, ki iščejo kosmatinčka, ki se bo rad crkljal. A pri tem ne gre pozabiti, da prav vsak pes potrebuje sprehod ali več na dan.
  • Obstajajo pasme, za katere velja, da so lažje za vzgojo. Lažji za vzgojo je na primer kavalir kralja Karla, ki velja za nezahtevno, prilagodljivo in zadovoljno pasmo, ki uživa tako pri crkljanju kot pri pohajanju. Poleg tega so z vidika vzgoje manj zahtevne tudi nekatere pasme prinašalcev (a vsekakor ne vse), coton, ši-cu … Omenjenih ne moremo primerjati na primer s pogosto svojeglavimi pinči ali lovskimi nemškimi terierji.
    Lovski psi, ovčarski in pastirski psi ter hrti potrebujejo dobro mero aktivnosti, gibanja.
  • Kdor išče psa kot družabnika pri različnih aktivnostih, naj morda pokuka med pasme izmed teh skupin. Za primerjavo, ptičarja weinmaranec ali vižla potrebujeta trikrat toliko aktivnosti kot labradorec ali zlati prinašalec. Delovni psi pa potrebujejo delo, v smislu šolanja, z njimi se je treba ukvarjati in zaposliti tudi njihove možgančke, ne samo mišice.
  • Izbiro pasme je dobro prilagoditi tudi vašemu življenjskemu okolju. Skoraj vsi psi lahko srečno bivajo tudi v urbanem okolju in v večstanovanjskih stavbah. S predpostavko, da čez dan dobijo dovolj aktivnosti! Je pa pri bivanju v večstanovanjski stavbi smotrno razmisliti, da morda vseeno ne izberete preveč glasnih psov (bevskačev). Za bolj glasne veljajo lovski psi, seveda pa je tudi to zelo odvisno od same vzgoje. Basenji na drugi strani pa na primer sploh ne zna lajati in je prav zato (pa tudi zaradi kratke dlake) pogosta izbira za v večstanovanjske stavbe. A naj vas ne zavede, tudi ta pasma ima svoje specifike, ki ne ustrezajo vsakemu lastniku.
  • Pasme se zelo razlikujejo tudi glede zahtevnosti nege. Če negi niste pripravljeni posvetiti veliko časa, potem odsvetujemo izbor cotona, maltežana, komodorja in vseh ostalih pasem, ki imajo zahtevno dlako za nego. So pa, na drugi strani, ti predstavniki zares čudoviti, če so urejeni, počesani in sfrizirani. Za dokaj nezahtevne za nego pa veljajo psi s krajšo dlako. Seveda lahko določene pasme, ki so sicer zahtevne za nego, postrižemo in si tako olajšamo delo; a samo določene, ne vseh!
  • O tem, ali družinski psi obstajajo ali ne, je bilo že veliko razprav. Dejstvo je, da se z otroki lahko razume vsak pes, ali pa nobeden – otroci morajo psa spoštovati in poznati pravila obnašanja. Kljub temu pa so zlati prinašalec, labradorec in pudelj največkrat omenjeni kot družinski psi. Izmed lovcev značajsko zagotovo izstopa seter. A tudi sicer resni in do tujcev strogi delavni psi so krasni družinski psi. Vse je stvar vzgoje in prave izbire pasme glede na naš življenjski slog, znanje in čas, ki ga namenimo novemu družinskemu članu.

Urška Krivec