Kako urediti primerno zunanje bivališče

Če posameznik ni pripravljen psa spustiti v svoj dom, je pomembno, da se psu zagotovi primerno zunanje bivališče. Najbolj primeren je ograjeni vrt ali dvorišče, ki psu omogoča gibanje in bližino ljudi.

»So ljudje, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov psa ne morejo imeti v hiši, kar pa ne pomeni, da se zanj ne da dobro poskrbeti. Začne se že pri izbiri psa. Tisti psi, ki nimajo podlanke, niso primerni za življenje zunaj. Prav tako tudi ne pasme, ki sledijo lastniku kot sence in so nesrečni vsako sekundo, ko so ločeni od njega,« pravijo v pasji šolo Puppyland.

Če je pes v svoji osnovi primeren za zunanje bivanje (velja za mlade, zdrave in aktivne pse, starejši in mladički so izvzeti), mu je treba zagotoviti ograjen in varen prostor z izoliranim zavetjem, kjer bo pes imel svoj mir. »Kužki potrebujejo tudi redno, kakovostno prehrano. Večkrat dnevno je treba preveriti, ali ima kuža vodo. Če prostor nima dostopa do trave, naj ima pes vsaj štiri izhode dnevno za opravljanje potrebe. Zagotoviti mu je treba redno nego, čiščenje prostora in obiske veterinarja. Kadar je zunaj mrzlo ali vroče, ga povabite v hišo,« pravijo sogovornice iz Puppylanda.

Pri tem je treba poudariti, da četudi je ograjen prostor še tako velik, pes potrebuje redne izhode in sprehode, z njim se je treba ukvarjati, tako za fizično kot za psihično zdravje.

Nekateri psi želijo bivati zunaj

»Postavitev ograje je brez dvoma precejšnja investicija, a ograjeno dvorišče ali vrt učinkovito preprečuje uhajanje in tudi bolj zaposli psa, saj mu omogoča veliko več gibanja in radovednega raziskovanja, pa še s skrbniki se lahko več druži, ko jih spremlja pri zunanjih opravilih,« pravi kinologinja Karmen Zahariaš.

Pri tem pove še zanimivost, da so ji velikokrat skrbniki psov z zelo gosto dlako pravili, da želijo psi, ki sicer živijo z njimi v hiši, tako poleti kot pozimi spati na prostem. »Mislim, da je treba takim psom vsekakor ustreči in jim zunaj pripraviti primerno ležišče,« svetuje strokovnjakinja, ki sicer pri svojem delu opaža, da psi, ki živijo samo čez noč v pesjaku, čez dan pa so ob svojemu človeku, veliko bolje in raje sodelujejo, kot pa psi, ki so zaprti večino časa.

»Zato ne morem dovolj poudariti, kako so za dober odnos s psi važni druženje s skrbniki in skupne aktivnosti. Saj so vendar naši najboljši prijatelji.«