Pes res točno ve, da je nekaj ušpičil?

Vsi poznamo prizor, ko se vrnemo domov, pa nas namesto običajne vesele dobrodošlice pričaka tišina. Sumljiva tišina! Pes pa neznano kje.

Čez nekaj sekund ugotovimo, da je pasje ležišče doletel krut in neizprosen konec. Večina skrbnikov pri tem glasno zajame sapo in začne nabirati gradivo za glasen monolog, v tem trenutku pa se s sklonjeno glavo v bližino tiho in z blagim nasmeškom približa naš pes. Živa podoba čiste krivde, kajne?

Niti ne, pravzaprav. Sklonjena glava, pogledovanja vstran, dvignjena tačka, sključena drža ali ležanje na tleh z glavo vstran ter oblizovanje so klasični miritveni signali, s katerimi nas pes skuša pomiriti.

Psi so izvrstni opazovalci in v trenutku preberejo našo telesno govorico ter zaznajo našo energijo, ki se nedvomno spremeni, ki vidimo, da je nekaj ušpičil. Ali pes ve, da je grešil ali ne, je torej večno vprašanje.

Tisti, ki že leta živi s psi, bo vedel, da naši psi točno vedo, kaj je v gospodinjstvu dovoljeno in kaj ne, in se tega običajno držijo. Vendar prav ti psi ponavadi ne kažejo omenjenih vedenj. Pasji grešniki so v večini primerov zelo mladi psi ali psi, ki nimajo jasno postavljenih meja, posledično tudi še ne vedo prav dobro, kaj se sme in česa ne. In prav ti so običajno obtoženi ‘priznavanja krivde’ s poklapanim pogledom in podobnim, ko pa se v resnici le odzivajo na spremembe v našem razpoloženju.

um (objavljeno v reviji Moj pes)