Bodo osebe, ki so mučile živali, kaznovane? Bo oseba, ki je svojega psa pretepla in odvrgla v smetnjak lahko še kdaj imela psa? Je zakonodaja v Sloveniji napredovala – in kje se potem zatakne?
To so o tematiki do sedaj povedali DZZŽ Ljubljana , policija in veterinarska inšpekcija.
Vprašanja smo naslovili tudi na Vrhovno državno tožilstvo, odgovore je podal vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina.
Kdo je odgovoren, da v Sloveniji mučenje živali prepogosto ostane nekaznovano?
Vaše tozadevno vprašanje ocenjujem kot dokaj kapciozno v tem smislu, ker brez ustrezno dokazno podprte trditve oziroma zgolj skozi pavšalno navrženo oceno o prepogosti nekaznovanosti mučiteljev živali pričakujete, da bom tako rekoč kar s prstom pokazal na nekoga, ki naj bi bil po moji presoji za takšno stanje odgovoren, vendar pa zadeva žal še zdaleč ni tako preprosta.
Kot je moč povzeti iz javno dostopnih Skupnih poročil o delu državnih tožilstev za npr. leto 2021 (na str. 173), leto 2022 (na str. 159) in leto 2023 (na str. 152), je bilo v omenjenih treh letih zoper storilce kaznivega dejanja mučenja živali iz 341. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), vloženih skupaj 41 obtožnih aktov (37 obtožnih predlogov in 4 obtožnice) s tem, da so sodišča v istem triletnem obdobju izrekla na prvi stopnji skupaj 42 obsodilnih sodb, zgolj 3 zavrnilne sodbe, nobenemu izmed obtožencev pa v obravnavanih treh letih ni bila izrečena oprostilna sodba. Iz pravkar navedenih in tudi v celoti preverljivih podatkov bi potemtakem izjemno težko sledil vaši že omenjeni posplošeni trditvi o prepogosti nekaznovanosti storilcev tega, v vseh pogledih zavržnega kaznivega dejanja, saj se ob tem zastavlja vprašanje koliko storilcev pa bi moralo biti po vašem naziranju npr. na letni ravni v Sloveniji sploh kaznovanih, da bi bilo mogoče z vaše strani izpostavljeni stereotip o pogosti nekaznovanosti prepričljivo ovreči.
Znotraj celotne kvote vseh državnotožilskih odločitev, ki so bile v proučevanem obdobju sprejete v zvezi z ovadenimi storilci kaznivega dejanja iz 341. člena KZ-1, predstavljajo zavrženja kazenskih ovadb 62 odstotkov vseh sprejetih državnotožilskih odločitev.
Je pa seveda res, da v preučevanem triletnem obdobju beležimo po drugi strani skupno tudi 66 zavrženj kazenskih ovadb, ki se nanašajo na polnoletne storilce kaznivega dejanja iz 341. člena KZ-1. To pa pomeni, da znotraj celotne kvote vseh državnotožilskih odločitev, ki so bile v proučevanem obdobju sprejete v zvezi z ovadenimi storilci kaznivega dejanja iz 341. člena KZ-1, predstavljajo zavrženja kazenskih ovadb 62 odstotkov vseh sprejetih državnotožilskih odločitev, preostalih 38 odstotkov pa se potemtakem nanaša na vložene obtožne akte, katerih uspešnost (93 odstotna obsodilnost) pa sem izpostavil že malo prej.
Sicer pa menim, da bi lahko argumentacijsko podprt odgovor na vprašanje o tem, ali so za velik, morda tudi prevelik, delež zavrženih kazenskih ovadb »krivi« ovaditelji ali pa morda tudi sami državni tožilci, ponudila zgolj in samo predhodno opravljena analiza tozadevnih zavrženj, katera pa žal vse do danes še ni bila narejena in ki prav zato – vsaj po mojem naziranju – kar kliče po njeni realizaciji.
Kako pomembno vlogo ima pri prepoznavanju in kaznovanju mučenja živali policija, inšpekcija, tožilstvo?
Če k pravkar navedenim prištejem na tem mestu še sodišče, potem lahko zaključim, da ima vsak izmed naštetih državnih organov v okviru svojih pristojnosti in glede na njemu pripadajočo fazo celotnega predkazenskega in kazenskega postopka (odkrivanje, preiskovanje, pregon ali sojenje storilcem kaznivega dejanja iz 341. člena KZ-1), še kako pomembno vlogo za sprejem strokovno pravilnih, ažurnih, učinkovitih in zakonitih odločitev ter da zaradi njihove medsebojne soodvisnosti že zgolj napaka ali nestrokovno delo enega izmed njih vodi lahko tudi v končno odločitev, ki ne ustreza vsem malo prej omenjenim kriterijem.
Kakšne ukrepe lahko izreče policija v skladu z zakonodajo – in kakšne veterinarska inšpekcija? Koliko vpliva na kazen ima tožilstvo?
Če se na tem mestu ne spuščam v naštevanje celega niza različnih pooblastil in pristojnosti, ki jih imata v prekrškovnem pravu v zvezi s sankcioniranjem mučiteljev živali tako policija kot tudi inšpekcija kot prekrškovna organa, pa moram še enkrat več omeniti njuno izjemno pomembno vlogo tako pri odkrivanju in preiskovanju (policija) kot tudi pri ovajanju storilcev kaznivega dejanja mučenja živali iz 341. člena KZ-1.
Ker pa je v preteklih letih kar nekaj kazenskih zadev »padlo« zaradi dejstva, da v predkazenskem postopku ni bila opravljena avtopsija zaradi mučenja poginule živali s strani sodnega izvedenca veterinarske stroke, smo v preteklem letu na državnotožilskih izobraževalnih dnevih gostili tudi izr. prof. dr. Mitjo Gombača iz Inštituta za patologijo, divjad, ribe in čebele, ki je državnim tožilcem tako rekoč iz prve roke in na zelo nazoren način pojasnil pomen pravočasno izvedene obdukcije domnevno nasilno usmrčene živali, ki lahko s svojimi izsledki odgovori na niz ključnih vprašanj, ki se običajno pojavijo v zvezi izvršitvijo konkretnega kaznivega dejanja mučenja živali kot tudi usodne posledice, ki lahko nastanejo v primeru, ko pravočasno angažiranje veterinarskega patologa iz tega ali onega razloga izostane.
V preteklih letih je kar nekaj kazenskih zadev »padlo« zaradi dejstva, da v predkazenskem postopku ni bila opravljena avtopsija zaradi mučenja poginule živali
Državno tožilstvo ima seveda pri kreiranju samega sankcioniranja storilcev zadevnega kaznivega dejanja ključno vlogo tako v svojstvu predlagatelja vrste in višine kazenske sankcije v vsaki konkretni kazenski zadevi kot tudi v svojstvu vlagatelja rednih pravnih sredstev v vseh tistih primerih, ko oceni, da s strani prvostopenjskega sodišča izrečena kazenska sankcija neutemeljeno odstopa od njegovega kaznovalnega predloga. Ob tem pa moram priznati, da me v zvezi z obstoječo državnotožilsko prakso sankcioniranja tako samih storilcev kaznivega dejanja mučenja živali iz 341. člena KZ-1 kot tudi storilcev kaznivega dejanja nezakonitega ravnanja z zavarovanimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami iz 344. člena KZ-1 vedno bolj moti »poplava« s strani državnih tožilcev predlaganih ter zatem tudi s strani sodišča izrečenih pogojnih obsodb tudi tam, kjer za takšno sankcioniranje tozadevnih storilcev sploh niso izpolnjene temu ustrezne predpostavke oziroma s tem povezani pogoji.
Bodo osebe, ki so mučile pse (v Kranju in v Ljubljan), kaznovane? Bo oseba, ki je svojega psa pretepla in odvrgla v smetnjak lahko še kdaj imela psa?
Vaši tako zastavljeni vprašanji bi morali nasloviti na vedeževalca, kar pa jaz seveda nisem. Če pa bi vendarle izhajal iz predpostavke, da bo kazenska ovadba v obeh omenjenih primerih dejansko vložena in da bi lahko prej predstavljeno shemo državnotožilskih odločitev in z njo povezan odstotek zavrženih kazenskih ovadb, vloženih obtožnih aktov ter ne nazadnje tudi odstotek obsodilnosti, navkljub vsemu vendarle štel za nek reprezentativen vzorec, iz katerega bi bilo dopustno izpeljati tudi kolikor toliko še sprejemljivo s tem povezano prognozo (v kar pa utemeljeno dvomim), potem bi si upal navkljub vsemu napovedati, da obstaja okoli 40 odstotna verjetnost, da bodo na koncu teh postopkov storilci tudi obsojeni.
Je zakonodaja v Sloveniji glede mučenja živali napredovala – in kje se potem zatakne?
Prvega januarja 2025 bo minilo natanko trideset let od uveljavitve kaznivega dejanja mučenja živali iz 341. člena KZ-1 (tedaj 342. člena KZ RS). Zakonodajalec je zoper storilce tega kaznivega dejanja predpisal takrat izjemno milo kazensko sankcijo, in sicer zapor do treh mesecev. Skozi več novelacij kazenskega zakonika smo v omenjenih treh desetletjih prišli resda postopoma in z bolj kot ne opotekajočimi koraki do sedaj veljavne inkriminacije, ki pozna tako temeljno obliko z zagroženo bodisi denarno kaznijo bodisi kaznijo zapora do enega leta kot tudi kvalificirano modaliteto z zagroženo kaznijo zapora do treh let s tem, da v II. in IV. odst. 341. člena KZ-1 še posebej inkriminira tudi tisto temeljno in kvalificirano obliko, ki se nanaša na vse tiste storilce, ki se ukvarjajo z organizacijo živalskih borb in z njimi povezanih stav oziroma z vzrejo in vzgojo živali za potrebe omenjenih borb.
V navedenem času smo sprejeli tudi Zakon o zaščiti živali in cel niz drugih tako mednarodnih direktiv in konvencij kot tudi zakonov in podzakonskih aktov, ki naj bi na tak ali drugačen način povečevali človekovo skrb in odgovornost za dobrobit živali v najširšem pomenu te besede. Z vidika same zakonodaje kot take je seveda napredek več kot evidenten, vendar pa je povsem drugače že z njeno uveljavitvijo v človekovih vsakdanjih praksah z živalmi. Zares kompetenten odgovor na vprašanje o tem, ali se je dobrobit živali v zadnjih tridesetih letih povečala, bi lahko dale seveda zgolj in samo živali same. Iz izkustveno povsem sprejemljivih razlogov takšnega odgovora od njih seveda ne bomo nikoli dobili. Morda pa je v tem oziru za samega človeka tozadevna živalska nemost celo neke vrste blagoslov, saj njihovega najverjetnejšega odgovora, da nam pri prizadevanju za njihovo dobrobit vedno znova in znova spodleti zato, ker smo v odnosih z njimi neizmerno preračunljivi, podli in dvolični, v vsej svoji namišljeni grandioznosti morda ne bi hotel niti slišati, še manj pa ga sprejeti ali celo upoštevati.
In kje se potemtakem zatakne? Najprej seveda že v samem, več kot naivnem, če ne že kar nerazumnem pričakovanju, da bo mogoče človekovo vseprisotno spozabljanje nad živalmi učinkovito odvrniti že zgolj z raznolikimi represivnimi ukrepi države. V nadaljevanju pa med drugim tudi zato, ker si običajni slehernik domišlja, da so za dobrobit živali odgovorni predvsem tisti »drugi« in da je sam na tem področju opravil svoje poslanstvo že s tem, ko živali po nepotrebnem ne muči ter ko tudi sicer več kot vzorno skrbi za svojemu družbenemu statusu prilegajočega »hišnega ljubljenčka«.
In za konec še moj dobrohoten nasvet. V osnovnošolskem programu odvzemimo matematiki polovico njej pripadajočih šolskih ur na letni ravni ter na njihovi podlagi vzpostavimo nov osnovnošolski predmet z nazivom »nauk o človečnosti«. Ta bi šolnikom skozi celotno devetletno obdobje nudil edinstven vpogled in spoznanje o pomenu človekove človečnosti kot tiste ekskluzivne duhovne prvine, ki je od vseh živih bitij dana zgolj in samo njemu z namenom da bi se lahko preko nje povzpel v človeka vreden odnos tako do soljudi kot tudi do vseh drugih živih bitij. Z nekaj manj matematike bi potem šolniki na ta način odrasli v bistveno manj preračunljive ljudi v prej izpostavljenem pejorativnem smislu, hkrati pa bi v svet odraslih vstopali občutno bolj empatični, senzibilni in altruistični od njihovih zdajšnjih prednikov.
Mučenje živali: »V vrtce in šole moramo, represija ne more poboljšati ljudi«
