Sladkorna bolezen pri mačkah je kronična bolezen, pri kateri je bilo zdravljenje do sedaj zelo kompleksno, saj je vključevalo redne inzulinske injekcije, pogosto tudi dvakrat dnevno.
Težava pri tem je, da mnogo mačk ni mirno prenašalo merjenja sladkorja v krvi iz ušesa, posledično pa je količina inzulina pomenila ugibanje – z možnim smrtnim izidom zaradi padca sladkorja ali pa zaradi previsokega sladkorja in zapleta, diabetične ketoacidoze.
Šele v zadnjih letih so na trg prišle tudi nove možnosti zdravljenja, ki ne vključujejo injekcij, kar bi lastnikom mačk zdravljenje precej olajšalo.
Nova zdravila za sladkorno bolezen pri mačkah: Bexacat in Senvelgo
Nova zdravila, med katerimi sta Bexacat in Senvelgo, so na voljo v obliki tablet ali tekočine. Spadata pa v skupino SGLT2 inhibitorjev, ki delujejo tako, da omogočajo izločanje odvečne glukoze iz krvi prek ledvic in urina.
To je spodbudna novica za mačje lastnike, vendar pa je zelo pomembno poudariti, da ta zdravila niso primerna za vse mačke.
Namenjena so predvsem:
- mačkam, pri katerih je sladkorna bolezen na novo diagnosticirana,
- mačkam, ki še niso začele zdravljenja z inzulinom
Pred začetkom terapije sta nujna temeljit veterinarski pregled in strokovna ocena.
Možna tveganja in spremljanje
Čeprav so klinične raziskave pokazale dobro učinkovitost pri izbranih primerih, obstajajo tudi tveganja, kot je razvoj diabetične ketoacidoze.
Zato je potrebno redno spremljanje zdravstvenega stanja in dosledno upoštevanje navodil veterinarja.
Kljub novostim inzulin ostaja najpogostejša in pogosto najbolj zanesljiva oblika zdravljenja.
Odločitev o terapiji pa mora vedno temeljiti na individualnem stanju mačke in posvetu z veterinarjem.
Kaj pomenijo nova zdravila za lastnike?
Nova zdravila predstavljajo pomemben napredek, vendar niso univerzalna rešitev.
Pravilna diagnoza, izbira terapije in nadzor so ključni za uspešno obvladovanje bolezni.
Kaj pa psi?
Za razliko od mačk, kjer je sladkorna bolezen pogosto povezana z inzulinsko rezistenco (podobno kot tip 2 pri ljudeh), pri psih praviloma prevladuje pomanjkanje inzulina (podobno kot tip 1 pri ljudeh), zato zdravljenje še vedno temelji na inzulinu, ne na peroralnih zdravilih.
