Dragi moj Kasper, še pol stoletja po zadnjem snidenju se te rad spominjam

Sem eden od ljubiteljev psov. Ne pretirano zaljubljen v kužke, pa vendarle. Spominjam se, kako sem se še kot enajstletnik v domačem kraju večkrat odpravil na »izlet« proti bližnjemu gozdu.

Na dvorišču ene od domačij, mimo katerih me je vodila pot, me je vsake toliko »pozdravil« bevskajoči kuža. Bil je mladič dolgodlakega nemškega ovčarja, nekateri bi rekli »izredno tečen«, toda zame »neizmerno simpatičen«.

Imel je tudi svojo hišico z imenom »KASPER«. Po dveh-treh »hov-hov-hov« se je tudi Kasper malo umiril … namesto »hov-hov« je začel mahati z repom. Tudi jaz sem se opogumil …, naslednjič sem mu prinesel priboljšek, kos svinjske pečenke. »Haloo! Kaj me hočeš podkupiti?« si je verjetno mislil moj novi prijatelj. In tako sem najmanj trikrat na teden temu svojemu prijatelju prinesel kak priboljšek pa tudi poklepetal sem malo z njim. Včasih še pred poukom, včasih pa tudi pozno popoldan. Zgodilo se je tudi, da sem šel pozno zvečer do vhoda domačije, ki jo je varoval Kasper, in pri vhodu počakal, kako se bo odzval moj prijatelj. Nikoli ni zalajal, le čudne zvoke – neke vrste cviljenje – je bilo slišati. »V redu,« sem si dejal.

Spominjam se tudi nekega viharnega večera, povsod se je bliskalo, grmelo, pri nas doma je zmanjkalo elektrike … Jaz ležim že v pižami in hočem zaspati … »Ne,« sem si rekel, »ne morem zaspati, dokler ne izvem, kaj je z mojim Kasperjem.« Hitro se oblečem, vzamem dežnik, priboljšek za Kasperja in odhitim v noč. Niti minute nisem potreboval, da sem pritekel do njegove hišice. V njej je bilo temno kot v rogu. Pomolim roko v notranjost in čutim, kako me topli jezik liže po mokri roki. »No,« si rečem, »zdaj lahko grem domov! Moj prijatelj je v redu!«

Verjeli ali ne, obojestranska ljubezen med menoj in Kasperjem mi je pomagala tudi pri učenju. Začela so prihajati leta, ki so mi poleg ljubezni do Kasperja začela širiti obzorja in me napeljevati do preostalih neraziskanih področij: deklic, športa, glasbe, zgodovine, umetnosti …

Čez par let sem se preselil v Ljubljano in ko sem se čez dobro leto odpravil v kraj bivšega bivanja, sem hotel obiskati svojega najboljšega prijatelja iz šolskih klopi in svojega prijatelja! Prvega sem dobil, drugega, žal ne. Ko sem stopil na dvorišče, kjer je včasih kraljeval Kasper, ni bilo nobenega »hov-hov«, samevala je tudi pasja hišica. Bil sem preveč šokiran, da bi še pozvonil in lastnika vprašal, kaj je s Kasperjem. Takoj sem se obrnil in se odpravil proti avtobusni postaji. Nekaj dni je bil v moji glavi samo Kasper … Kaj se je zgodilo z njim? Ali je še živ? Ali …? S posredovanjem svojega sošolca sem dobil telefonsko številko takratnega lastnika Kasperja. Poklical sem ga, se predstavil in ga vprašal, kako je kaj pri njih doma, kaj se je zgodilo s Kasperjem itn. Glede Kasperja mi je odgovoril, da so ga dali drugemu lastniku, ker je bil preveč – napadalen!

Dragi moj Kasper, še danes, dobrega pol stoletja po najinem zadnjem snidenju se te rad spominjam!

Bojan Kerševan, Ljubljana