Deklico je namreč večkrat ugriznil družinski pes, kljub hitri pomoči reševalcev pa je poškodbam podlegla na kraju dogodka. Policija okoliščine tragedije še preiskuje, psa pa so oblasti zasegle.
Ob takšnih primerih se skoraj vedno odpre isto vprašanje: ali je kriva pasma psa? Strokovnjaki opozarjajo, da je odgovor veliko bolj zapleten.
Pasma je le eden od dejavnikov
Ameriško veterinarsko združenje (AVMA) poudarja, da na tveganje za ugriz vpliva preplet številnih dejavnikov.
Med njimi so :
- dedne značilnosti posameznega psa,
- zgodnja socializacija in način vzgoje,
- zdravstveno stanje,
- pretekle izkušnje,
- okolje,
- ravnanje skrbnika in
- konkretna situacija.
To pomeni, da vedenja psa ni mogoče zanesljivo napovedati samo na podlagi njegove pasme.
Zakaj so otroci najbolj ogroženi?
Po podatkih AVMA in ameriške zveze pediatrov so med najpogostejšimi žrtvami hudih pasjih ugrizov prav otroci.
Posebej zaskrbljujoče je, da se veliko ugrizov ne zgodi na ulici, temveč doma oziroma v okolju, kjer otrok psa že pozna.
Otroci pogosto ne prepoznajo opozorilnih znakov nelagodja, odrasli pa lahko precenijo, kako varen je odnos med otrokom in psom.
Ko pes zarenči – ni »poreden, slab pes«, temveč opozarja
Kinologi opozarjajo, da psi pred ugrizom pogosto kažejo opozorilne znake, ki jih ljudje spregledajo:
- otrdelost telesa,
- obračanje glave stran,
- lizanje smrčka,
- zehanje,
- umikanje,
- renčanje.
Renčanje ni napad, ampak opozorilo, da se pes počuti ogroženega ali pod pritiskom. Kaznovanje renčanja lahko pomeni, da bo pes naslednjič opozorilo izpustil.
Pes ni varuška – ne glede na pasmo!
Strokovne organizacije poudarjajo nekaj, kar lastniki pogosto podcenjujejo: majhnega otroka nikoli ne puščajmo samega s psom, ne glede na pasmo ali na to, kako dolgo je pes del družine.
Večina psov nikoli ne ugrizne človeka, vendar lahko že ena sama napačno ocenjena situacija povzroči nepopravljive posledice.
Velikost in moč psa sta vseeno pomembni
Dejansko pa ne drži, da so vse pasme enako tvegane. Pri večjih in fizično močnejših psih so lahko posledice ugriza bistveno hujše kot pri majhnih psih.
Prav zato kinologi poudarjajo, da morajo biti lastniki takšnih psov še posebej odgovorni pri vzgoji, socializaciji, nadzoru in preprečevanju tveganih situacij.
Tragedije, kakršna se je zgodila v Nemčiji, nimajo enostavnega odgovora. Iskanje krivca zgolj v pasmi lahko hitro zasenči pomembnejše vprašanje – kako lahko z odgovornim lastništvom, razumevanjem pasjega vedenja in doslednim nadzorom otrok ob psih preprečimo, da se podobne nesreče sploh ne bi zgodile.
