Po obalni pešpoti od Izole do Kopra

Igor Fabjan
Ena najprijetnejših sprehajalnih poti je postala nekdanja magistralna cesta med Izolo in Koprom. Odkar so jo pred dvema letoma zaprli za motorni promet, je vedno bolj priljubljena tako med domačini kot vedno številčnejšimi turisti.

Dolga je približno pet kilometrov in z izjemo zadnjega dela pred Koprom je v celoti namenjena pešcem, kolesarjem in uporabnikom drugih rekreacijskih pripomočkov (rolka, skiro, kotalke …). Med cesto in morjem je bila že prej urejena asfaltirana sprehajalna pot. Sedaj pa je še polovica ceste namenjene kolesarjem, preostanek pa pešcem.

Pot lahko prehodite le v eni smeri in se vrnete z avtobusom. A čisto prijetno je, če jo prehodite v obe smeri, saj ob morju nikoli ni dolgočasno. Atraktivna je v vseh letnih časih, tudi sredi poletne vročine, saj je del ceste vsaj nekaj ur zasenčen s krošnjami borovcev. V času najhujše pripeke si lahko omislite še osvežitev v morju, čeprav dostop preko velikih skal ni najbolj prijazen. Še posebno ne za manjše pse. Na nekaj mestih pa se je po nekakšnih provizoričnih kamnitih stopnicah vendarle mogoče varneje spustiti do morja. Ali pa je treba potrpeti do Žusterne, kjer je v bližini bazena in velikega parkirišča urejena manjša prodnata plaža.

Sprehod je brez vzponov in je tako nezahteven tudi za starejše pse. Vendar je treba biti v urah največje sončne pripeke pozoren na vroč asfalt in štirinožnim spremljevalcem privoščiti občasno ohladitev v morju ali senci! Če slučajno pozabite na vodo, se lahko odžejate pri dveh točkah s pitnikom, tuši in toaletnimi prostori. Zato ne pozabite na posodo za psa. Toaletni prostori pred Izolo so plačljivi (20 centov), pred Koprom pa so brezplačni. Ob obali je postavljenih nekaj lesenih klopi, ki pridejo prav za počitek s pogledom na morje. Lahko bi jih bilo še več, a je mogoče čisto prijetno posedeti tudi na velikih skalah ob morju. Tudi nekaj košev za smeti boste našli, vrečke za pobiranje iztrebkov pa le prinesite s seboj. In psa imejte seveda na povodcu, saj je pot zelo obljudena.

Igor Fabjan