Bernardinec skozi izkušnje lastnikov: nenadomestljiv

Ko se odločamo, katera pasma bo prava za nas, so izkušnje lastnikov neprecenljive. Tokrat smo o pasmi povprašali lastnike, ki jim družbo dela bernardinec.

Magda Čuk:

»Bernandinka Beruška od Stražcu Hor je bila naš drugi pes in hkrati naš prvi čistokrvni bernardinec. Z nami je bila od leta 2007 do avgusta 2019. Za pasmo sta se navdušila sinova zaradi filmov Beethoven. Ko nam je poginila mešanka Liza, smo takoj začeli iskati novega psa, ker življenje brez psa ni bilo več mogoče. Stopili smo v kontakt z vzrediteljico Jano Krek, ki nam je pomagala, da smo dobili Beruško v zelo kratkem času. Prav vsi v družini smo jo vzljubili že ob prvem srečanju. Bivala je z nami in postala družinski član. Z njo smo hodili tudi v pasjo šolo in na presenečenje vseh je bila med najboljšimi. Letos avgusta je v starosti 12 let in pol umrla. Težko smo prenesli izgubo in seveda takoj vzpostavili stik z vzrediteljem na Češkem, kjer spomladi dobimo novega psa – bernardinca, dolgodlakega, punčko – kako pa. Bernardinec je namreč pes, ki nam ga ne more nadomestiti nobena druga pasma. Dobrovoljnost, prijaznost, vračanje ljubezni in ne nazadnje lepota in mogočnost psa … To so stvari, ki so nas najbolj navdušile. Res je, da je z vsakim psom delo, a stvari, ki nam jih je vsem dala Beruška, se ne dajo ovrednotiti«.

Vinko Kopač:

»Pri nas doma smo vedno imeli psa, želel pa sem si velikega čuvaja, ki bi bil hkrati primeren za družino. Bernardinci so me naravnost očarali s svojim nežnim pogledom, na drugi strani pa z velikostjo in mogočnostjo. Spoznali smo se z vzrediteljico Jano Krek in nestrpno pričakovali, kateri kuža bo prišel k nam. Takoj se nam je usidrala v srce s svojo prikupnostjo. Njen značaj popolnoma ustreza naši družini. Rina je pri nas že štiri leta. Je zelo prijazna, zaupljiva, tudi z drugimi psi se razume zelo dobro. Obožuje krajše sprehode, saj ni ravno pes z neomejeno količino energije. Prinašanja palic ima hitro dovolj in ni ravno najbolj vztrajna, kar pa je značilno za to pasmo. Naredila sva tudi pasjo šolo, da sva se bolje povezala. Otroke naravnost obožuje, a zaradi njene velikosti previdnost ni odveč. Je nepogrešljiv družinski član in je zelo zvesta družini. Ne bi si mogel želeti boljšega psa, kot je naša Rina«.

Iris Westenburger:

»Že kot otroku so mi bili vedno všeč veliki psi. Moji starši so imeli pirenejskega ovčarja, zato mi je bilo od nekdaj popolnoma jasno, da mora biti v mojem življenju prostor za velikega psa. Ta priložnost se je pokazala leta 1999, ko smo kupili svojo hišo; in tako je spomladi leta 2001 k nam prišel prvi bernardinec. To je čudovita pasma. Nadvse ljubeča in zvesta, a hkrati tudi pozorna; predvsem pa vedno išče bližino svoje družine. To je naravnost odličen družinski pes, ki je samozavesten, miren, hkrati pa tudi ponosen. Mislim, da mi nobena druga pasma psov nikoli ne bo prirasla k srcu tako kot prav bernardinec. To je tako poseben pes! Do zdaj je pri nas doma živelo že sedem bernardincev, zato si življenja brez njih sploh ne morem več predstavljati. Moja Tyronica Sreča na vrvici, ki prihaja iz Slovenije, od vzrediteljice Jane Krek, ima zdaj osem let in pol, je zdrava in v odlični formi, saj nikoli doslej ni imela težav z zdravjem. Pravijo, da imajo tisti ljudje, ki se odločijo za bernardinca, vedno bernardinca; v tem je zagotovo veliko resnice.«

Katja Željan (celoten prispevek o pasmi je bil objavljen v reviji Moj pes, december 2019)