Bernardinec

foto: arhiv Jane Krek
Ste že slišali za Barryja, psa reševalca, ki je živel na začetku 19. stoletja in v gorah rešil več kot 40 človeških življenj, čigar ostanke še danes hranijo v muzeju v Bernu? Barry je bil bernardinec.

Skoraj zagotovo pa poznate prikupnega filmskega junaka Beethovna, ki nas je nasmejal kar v petih istoimenskih komedijah. Tudi Beethoven je bil bernardinec. Gre za eno največjih pasem psov, ki za impozantno zunanjostjo skrivajo zvest, dobrodušen, miren in preudaren značaj.

Bernardinec ima zelo staro poreklo; njegove prednike so namreč pred dvema tisočletjema Rimljani pripeljali v Švico. Nekoč je bila to kratkodlaka napadalna pasma, potomec alpskih mastifov. Stoletja zatem so bernardince že uporabljali za iskanje pogrešanih v snegu. Leta 1049 je namreč sveti Bernard Menthonski na prelazu med Švico in Italijo, na 2469 nadmorskih metrih, ustanovil hospice oziroma zavetišča za potnike. Bernardinci, ki so bili v tistih časih približno tako veliki, kot so danes nemški ovčarji, so poleg iskanja pogrešanih v snegu poskrbeli še za teptanje in prečkanje globokega snega.

Energičen mladiček postane miren odrasel pes

Bernardinec je ena največjih pasem psov: samci v višino zrastejo najmanj 70 in največ 90 centimetrov, samice pa najmanj 65 in največ 80 centimetrov. Samci tehtajo najmanj 80, samice pa najmanj 65 kilogramov. Znani so celo primerki, ki so tehtali več kot 100 kilogramov.

Opravka imamo torej s pravimi pasjimi velikani, ki so izredno močni, a je kljub velikosti njihovo gibanje zelo harmonično. Glede na dolžino dlake ločimo kratkodlakega in dolgodlakega bernardinca. Dlaka je lahko gladka ali rahlo valovita, vendar nikoli skodrana. Osnovna barva dlake je bela, z manjšimi ali večjimi rdečimi polji ali povsem rdeče-rjavim plaščem po hrbtu, lahko pa je tudi rdeče rjav – tigrast. Sprejemljivi sta tudi rjavo rumena in črna barva po telesu. Obvezna je temna in simetrična maska, nujne so bele lise na prsih, šapah, vrhu repa in gobcu. Lise ali madeži na zatilju morajo biti beli.

V mladosti so to živahni mladički, ki se radi igrajo in znajo biti kar temperamentni. Kasneje se umirijo in postanejo mirni psi s stabilnim značajem. Kadar je lastnik poln energije, bodo tudi oni pripravljeni na akcijo. Ko pa se lastnik odloči za počitek, se bodo takoj in brez negodovanja pridružili.

V odraslosti so kar nekoliko lenobni, vseeno pa jim dnevno privoščimo daljši sprehod, na katerem bodo zagotovo uživali. Tako bomo tudi poskrbeli, da ne bodo pretežki, saj lahko še dodatna teža močno obremenjuje njihove kosti in sklepe. Le pri mladičkih pazimo, da omejimo gibanje, saj lahko čezmerna aktivnost poškoduje njihove še rastoče kosti in sklepe.

Pri bernardincu je izjemnega pomena zgodnja socializacija. Psa tako odvadimo skakanja po ljudeh in vlečenja na vrvici, dokler je še obvladljive velikosti. Kasneje bo to velik in močan pes, in če v mladosti ne vzpostavimo spoštljivega odnosa, bomo imeli veliko težav. Bernardinci so inteligentni psi in jih je mogoče naučiti raznolikih povelj. A vedeti moramo, da hitro izgubijo zanimanje in koncentracijo. Zato vzreditelji in lastniki priporočajo pozitivno spodbudo in šolanje skozi več krajših treningov. Večkrat je treba tudi ponoviti ukaze, pa bomo dobili ubogljivega in poslušnega psa.

Najbolj srečni so s svojo družino

Kot pravi vzrediteljica Jana Krek, so bernardinci primerni tudi za zunanje bivanje, saj imajo poddlako, vseeno pa so najbolj srečni, ko so lahko s svojo družino. V stanovanju ali hiši so mirni, večinoma spijo ali ležijo in dejansko ne potrebujejo veliko prostora.

»V tujini ni redkost, da so bernardinci notri in tudi pri nas vedno bolj pogosto vidimo bernardince v hiši. Primerni so tudi za bivanje v mestih, vendar tam težje prenašajo vročino,« meni sogovornica. Kot ugotavlja, se bernardinci zelo lepo prilagodijo svoji družini. »Če je družina aktivna, tudi bernardinec rad pohaja naravi. Odrasli zdravi psi brez težav prehodijo več kot 10 kilometrov, vendar jim tak sprehod prav vsak dan ne bo všeč. Pridružijo se nam tudi v hribih, kjer pa je v poletnih mesecih potrebna previdnost zaradi nevarnosti pregretja. Radi tečejo, nas spremljajo ob kolesu ali rolerjih, lovijo palice, žoge, ali pa samo vohajo naokoli. Če kakšen dan ali teden nimamo časa za daljše sprehode, se zadovoljijo s krajšim sprehodom, pa doma ne bodo zaradi tega nič uničevali. Če jih pustimo pri miru, bodo prespali 23 ur na dan,« je prepričana.

»Bernardinec je primeren za ljudi, ki od psa ne pričakujejo hude poslušnosti, ki ne pričakujejo 24 ur na dan pripravljenosti za delo, ki se ne menijo za kakšno dlako na oblekah ali stanovanju in ki jih ne moti občasna slina na oblekah. Ljudje morajo biti tudi sposobni psa fizično zadržati,« še poudarja. V vročih dneh jih moramo obvezno peljati na sprehod zgodaj zjutraj in pozno zvečer, podnevi pa jim moramo zagotoviti senco, dovolj vode in počitek. Obožujejo zimo, sneg in hladnejši del leta.

Pripravite dovolj prostora in hrane

Bodoči lastniki se morajo po besedah Jane Krek zavedati, da je to velik in težak pes. »V stanovanju je bernardinec miren, saj potrebuje samo prostor za svoje ležišče in bo nadvse srečen. Pri vožnji z običajnim avtomobilom zasede celoten prtljažnik, sploh če ga vozimo v boksu in kar naenkrat zmanjka prostora za vso našo prtljago. Vedeti moramo tudi, da imamo velike težave, če se nam bernardinec poškoduje nekje na sprehodu ali v hribih, saj ga ne moremo nositi,« dodaja. Ker ti psi veliko pojedo, ne preseneča, da so jih včasih lahko imeli samo mesarji in gostilničarji. »Odkar so na trgu briketi, njihova prehrana niti ni tako draga, sploh če jo primerjam s hrano za kakšne srednje velike delovne pasme. Psica ima dovolj 12 do 15 kilogramov kakovostnih briketov na mesec, samec jih potrebuje do 20,« še razloži Krekova.

Katja Željan