Chesapeake bay prinašalec

foto: osebni arhiv Barbare Horvat
»Chesapeake bay prinašalec je zdrav, robusten, pameten, hitro učljivi delovni pes, ki ima rad svojo družino in aktivnosti z njo. Takšni psi mi zelo ustrezajo,« pravi Barbara Horvat.

Ta prinašalec je izjemno redka pasmo tako pri nas, kot v Evropi. Zato so se pri Horvatovih maja letos toliko bolj razveselili prvega legla chesapeake bay prinašalcev. Gre za edino ameriško pasmo prinašalca, ki bi lahko bil križanec med novofundlandcem, ameriškimi lovskimi psi, vodnima španjeloma in kodrastim prinašalcem.

Za lastnike z jasnimi cilji in željami

Chessiji, kot chesapeake bay prinašalcem radi pravijo njihovi lastniki, so zelo dobri plavalci in prinašalci iz vode in izredno dobro prenašajo ekstremno nizke temperature vode.

V preteklosti so veljali za dobre lovce na race in gosi ter čuvaje, v zadnjih nekaj desetletjih pa so predvsem zvesti in ljubeznivi družinski ljubljenci. Gre namreč za zelo predano, zvesto, inteligentno in samostojno pasmo. Doma so mirni in ljubeznivi, posebno radi so obkroženi z družino, vendar dobro prenašajo tudi samoto in po naravi niso destruktivni. Zunaj doma so živahni, a nikoli hiperaktivni.

So teritorialni in zelo zaščitniški, previdni, ob neprimerni socializaciji pa lahko celo agresivni, tako do tujcev kot do neznanih psov. »Za začetnike je ta pasma zato primerna le, če imajo dobro izdelane cilje in želje, kaj bodo s psom počeli, zakaj iščejo takega psa in so potem z njim aktivni. Aktiven ne pomeni prehoditi več kilometrov na dan, temveč ustrezno zaposliti pasje možgane. Pasma ni primerna za ostarele, pri katerih že rahel padec povzroča nevarnost, in ne za družine, kjer starši nimajo vzgojenih otrok,« pravi sogovornica.

Osebni arhiv Barbare Horvat

Odlični v vsem, česar se z njimi loti lastnik

Na vprašanje, čemu je treba pri socializaciji in vzgoji te pasme nameniti največ poudarka, odgovarja, da je pri tej pasmi izjemno pomembna zgodnja socializacija, sploh s tujci in malimi živalmi, in samonadzor ob igračkah in hrani. Sicer pa je pasma, kot pravi Horvatova, odlična v vsem, česar se lastnik loti s psom, saj za chesapeake bay prinašalce velja, da, kar ima rad lastnik, imajo tudi oni.

»Seveda s predpogojem, da delamo z njim na psu prijazen način ter ga šolamo s pozitivno motivacijo in brez fizične prisile,« izpostavlja. Dodaja še, da pasma potrebuje več mentalne zaposlitve kot gibanja. »Dnevno zadostujeta že eden do dva prehojena kilometra, potem pa je treba že zaposliti njihove možgane in čez vikend opraviti še kakšen trening za telesno vzdržljivost in mišice, denimo s plavanjem ali tekom,« poudarja Barbara Horvat.

Katja Željan