Francoski ovčar – beauceron skozi oči lastnikov te pasme

foto: Katja Vogrinec
Pogosto nas bralci sprašujejo, ali poznamo koga, ki ima izkušnje z določeno pasmo. Zato bomo občasno objavljali tudi izkušnje skrbnikov in strokovnjakov.

Tokrat o francoskem ovčarju – beauceronu.

Petra Grošelj, lastnica beauceronke

»Naša Ottie Du pays des Songes je hitro postala pravi družinski član. Kaže izrazito pripadnost celi družini. Posebno rada ima otroke in ko pridejo iz šole domov, veselja ni konca. Ottie je prijazna tako do drugih psov kot do ljudi, je pa vseeno malo zadržana in včasih previdna. Da dobro opravlja svojo funkcijo čuvaja, vidimo, ko pride v hišo tujec. Če vidi, da to osebo sprejmemo mi, se tudi sama hitro umiri. Glede na lastnosti, ki jih ima Ottie, lahko rečemo, da smo si izbrali pravega psa – beaucerona.«

Ksenija Dolinšek, lastnica beauceronke

»Želeli smo psa čuvaja, za šalo rešili test, kakšen pes je za nas primeren, pa je bil rezultat beauceron. Pasme nismo poznali, šli smo na internet in takoj poklicali Urško (op. a. Urško iz psarne ‘Du pays des songes’). Dobili smo Hano, ki je resna čuvajka, vedno za igro, nežna z otroki, včasih hoče malo izigrati našo naklonjenost in jo ubrati po svoje, toda hitro dojame, kdo je šef. Ima čudovit karakter in je pametna … Vsi, ki pridejo k hiši, se jo najprej ustrašijo, saj je velika in črna, toda na koncu iz srca rečejo, kako čudovitega psa imamo.«’

Boštjan Kostanjevec, lastnik beaucerona

»V skoraj petih letih, odkar imamo ta privilegij, da se lahko praktično vsakodnevno družimo z Ikerjem, nam je vsem družinskim članom pasma beauceron zelo prirasla k srcu. Razlogov za to je veliko. Gre za pasmo, ki na prvi pogled za laičnega opazovalca deluje zastrašujoče; mišljeno v fizičnem smislu in glede na njegovo obnašanje do ljudi, ki jih ne pozna. Nepoznanega človeka sprejme mirno, na distanci, ga nezaupljivo opazuje in daje vtis strogega in ostrega čuvaja, vendar nikoli ni popadljiv. Do domačih ljudi je zvest, zelo prijazen, še posebej do otrok, ki jih naravnost obožuje. Je ves čas poln energije, ki se jo z vztrajnostjo in pravim pristopom da obvladovati. Zaradi svoje inteligence zna zelo dobro izkoristiti vsako popuščanje svojega gospodarja. Zelo rad je v družbi ljudi, vedno je pripravljen na igranje, obožuje sprehode in brez težav je tekaški spremljevalec tudi na daljših razdaljah. Je zelo zdrava pasma, ni občutljiv na prehrano, v petih letih razen obveznih cepljenj in ene lažje poškodbe še ni obiskal veterinarja. Niti za trenutek nam nikoli ni bilo žal, da smo se odločili za nakup beaucerona, saj nam vsem članom družine prinaša veliko veselja in zadovoljstva v vseh pogledih.«

Igor Stanonik, marker

»Pri dolgoletnem delu na področju priprave psov za obrambo in napad po IPO programih z različnimi pasmami psov ima pasma bauceron pri meni posebno mesto. Pasma ima svoje specifične lastnosti. Psi s svojo velikostjo in plemenitim videzom delujejo dominantni, samozavestni in so dokaj čuječi. Ko pa pristopiš do njih, delujejo presenetljivo zelo mirni, igrivi, prijazni, mogoče celo v nekaterih primerih malo ignorantski (flegmatični). Glede na moje izkušnje je to pasma, ki je za vaje obrambe in napada (višje šolanje) zelo pozno zrela. V prvem koraku je to pes, ki se mu obramba v začetku ne zdi tako hudo zanimiva in je še popolnoma otročji. Ko ugotovi, da je lovljenje in borba za plen zanimiva, postane slika popolnoma drugačna. Sicer to obdobje pri pasmi bauceron traja nekoliko dlje kot pri ostalih službenih pasmah, vendar se nam obrestuje vztrajati pri povečevanju apetence po lovljenju plena. Ko psu postane slika jasna, je delo v nadaljnjih fazah z bauceronom veliko lažje. Ko je pes dozorel, dela vaje višjega šolanja z velikim užitkom, zato se lastniki vračajo po opravljenih višjih izpitih v klub, samo zato, da omogočijo psu delo v smeri rekreacije in na koncu tudi druženja. Poudariti pa je treba, da je s to pasmo treba začeti načrtno delati že prvi dan, ko smo mladiča dobili. To pomeni delati v smeri pravilne vzgoje in usmerjanja pozitivnih nagonov. Bodočim lastnikom priporočam, da gredo čim prej s svojim novim družinskim članom v malo šolo, kjer bodo od inštruktorjev dobili navodila za nadaljnje delo doma in bosta na koncu zadovoljna oba.

Urška Krivec