Kavkaški ovčar

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič
Čeprav gre za staro pasmo, so kavkaški ovčarji v Sloveniji resnično redki. Zato je bilo konec letošnjega januarja v psarni Caucasian Soul iz Istre veselje še toliko večje, ko se je skotilo vrhunsko leglo treh samčkov in ene samičke.

Njihova starša sta Destiny in Sabur, prva kavkaška ovčarja, vpisana v slovensko rodovno knjigo, ki sta osvojila naslov veleprvakov Slovenije, mati Destiny pa tudi naslov mednarodne prvakinje. Kavkaške ovčarje smo spoznavali s pomočjo vzrediteljice Klavdije Benčič.

Začetke pasme je po njenih besedah težko določiti, nekateri pa predpostavljajo, da kavkaški ovčarji izhajajo še iz antičnih psov, ki so bili naseljeni od Kavkaškega gorovja do stepskega dela na jugu Rusije. »Razvoj pasme se je prilagajal potrebam lokalnih prebivalcev, zato poznamo več tipov kavkaških ovčarjev, ki so se razvili glede na potrebe in geografske raznolikosti področja. Pasmo so uporabljali za pazenje čred na pašnikih ter domov in imetja njihovih lastnikov pred različnimi plenilci. Močan pečat novodobni selekciji pa je ostal od uporabe pasme v vojaške namene po letu 1920 v tedanji Sovjetski zvezi. Glavni poudarek so takrat dajali fizični moči, neustrašnosti, suverenosti, dobremu vidu, prefinjenemu sluhu in nepremočljivemu kožuhu,« razloži Klavdija Benčič.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Neustrašen in uravnotežen borec

Kot pravi sogovornica, je kavkaški ovčar neustrašen in uravnotežen borec, ki je nezaupljiv do tujcev. »Prav te lastnosti so mu omogočile, da ga čez stoletja priznavajo kot enega najbolj učinkovitih psov čuvajev. Po drugi strani pasma ni najbolj primerna za kinološke športe, saj preprosto nima fizičnih lastnosti, ki so za ta namen zaželene,« priznava. Za pasmo je po njenih besedah poleg stabilnega značaja, uravnoteženega temperamenta in izjemnih čuvajskih lastnosti značilna še racionalna izraba energije, zato potrebuje srednje veliko gibanja, hkrati pa njegova nega ni zahtevna. Kožuh kavkaškega ovčarja je namreč z rednim tedenskim krtačenjem vedno urejen. Pasma načeloma nima veliko zdravstvenih težav, še najbolj pogosta je displazija kolkov. Povprečna življenjska doba kavkaškega ovčarja je od 9 do 12 let.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Kavkaški ovčar vedno ohrani določen odstotek samostojnosti

Benčičeva se je s pasmo srečala pred tridesetimi leti na razstavi psov v Ljubljani. »Ob tej priložnosti me je očaral samec, ki je bil v očeh trinajstletnice ogromen, poleg njegove fizične moči in impozantnosti pa me je očaral odnos, ki ga je imel z lastnikom. Dobila sem občutek, da ju veže nevidna sila in da za sporazumevanje nista potrebovala ničesar več od bežnega pogleda. Slika njunega pogleda je ostala zapisana globoko v mojem spominu, zato sem začela preučevati pasmo, dokler se pred nekaj več kot petimi leti nisem odločila za nakup svoje prve samice,« pravi. Pasma jo je očarala najbolj zaradi svojih prvinskih lastnosti. »Pes vsakodnevno sodeluje z lastnikom, ki ga ne nadvlada s surovo močjo, temveč le s svojim duhom, umom in odnosom, ki ga vzpostavita. Vsak, ki se odloča za to pasmo, se mora zavedati, da je bil kavkaški ovčar vzrejen za samostojno delovanje, ki je neodvisno od človeka, in da vedno ohrani določen odstotek samostojnosti. To predstavlja v današnjem času in urbanem okolju zelo veliko odgovornost, prav zato kavkaški ovčarji niso ravno pogosta pasma v Sloveniji,« meni sogovornica.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Lastnik mora postati vodja krdela

»Lastnik te pasme bi moral imeti kinološko predznanje oziroma izostren čut za delo in razumevanje psov. Pomembno je, da je oseba načelna in odločna, saj mora postati vodja krdela. V nasprotnem primeru kaj hitro zabrede v težave, saj naravno pameten kavkaški ovčar hitro ugotovi, da lahko prevzame vlogo vodje, v tem primeru pa postane sobivanje zelo težko oziroma nemogoče. Z vzgojo oziroma gradnjo odnosa je treba začeti že z mladičkom,« opozarja Klavdija Benčič. Prav tako pasme ne priporoča ljudem, ki niso v dovolj dobri psihofizični kondiciji. Sicer pa je kavkaški ovčar po njenem mnenju velikan z dušo, zato pazi vse, kar mu je zaupano. »Je izjemno inteligenten pes, ki ima rad otroke, bi pa vseeno opozorila, da je pri igri in pri sprehodih otroka s psom potrebna previdnost. Psi so močne in grobe konstitucije, zato se včasih ne zavedajo svoje moči in v igri lahko pretiravajo (predvsem samci). Zato je nujno, da ima psa vedno pod nadzorom odrasla oseba«. Ker kavkaški ovčar svoje poslanstvo jemlje zelo resno, pa je po besedah vzrediteljice za svojega lastnika in tisto, kar mu je zaupano, pripravljen žrtvovati tudi lastno življenje.

Fotografije: Osebni arhiv Klavdije Benčič

Doslednost, delo in znanje za osrečujoč odnos

Karakteristike kavkaškega ovčarja, ki jih potrebuje za učinkovito opravljanje svoje naloge čuvaja, se kažejo v nezaupljivosti do tujcev, neustrašnost in borbenost pa sta lahko v urbanem okolju včasih moteči. »Zato bi na srce bodočim lastnikom te pasme položila, naj dobro razmislijo, zakaj psa potrebujejo, ali imajo prostorske pogoje, ki bodo psu omogočili normalno življenje in razvoj, in naj ne podcenjujejo lastnosti pasme. Mladički resnično spominjajo na plišaste medvedke, ki pa zelo hitro zrastejo in skušajo pridobiti svoj prostor na hierarhični lestvici. Samo z doslednostjo, delom, znanjem in pravilnim pristopom je mogoče vzpostavili odnos, ki bo osrečeval psa in lastnika,« poudarja Benčičeva.

Piše: Katja Željan