Ko sem se odpravljala v Južno Korejo, da bom pazila psičko mešanko s korejsko pasmo jindo, o njej nisem vedela ničesar.
Pravzaprav sem sprejela varovanje prav zato, ker sem hotela spoznati novo pasmo in njene značilnosti. Prvo kar me je zanimalo, je bilo, od kod prihaja ta pasma in koliko časa je že prisotna v južni Koreji.
Uradna zgodovina jinda je predmet razprave, saj ni pisnega vira o začetku pasme. Večina strokovnjakov se strinja, da je bila pasma na otoku Jindo prisotna že več stoletij. Nekateri trdijo, da so njihovi predniki na otoku sobivali z volkovi in da so jindi njihovi potomci. Najbolj priljubljena razlaga o začetku pasme je, da gre za potomce mongolskih psov, ki so jih na korejski polotok prinesli Mongoli v času zavojevanj leta 1270. Danes se vsi prebivalci otoka Jindo ob južnozahodni obali korejskega polotoka ukvarjajo z vzrejo psov, ki so jih nekoč vzgajali za lov na miši, fazane in divjad. Jindo psi so registrirani kot avtohtona pasma korejskega polotoka. Njihova vzreja je strogo nadzorovana in vsak čistokrven mladič s poreklom ima mikročip, da se lahko sledi njegovemu pedigreju.
Značaj
Jindo je atletska pasma, ki potrebuje dolge sprehode, veliko intelektualne stimulacije, potrpljenje pri vzgoji in doslednost. Jindo bo z lastnikom vzpostavil odnos, ki bo temeljil na zaupanju in spoštovanju. Pasma je primerna za aktivne ljudi in družine, ki imajo dovolj časa, da se ukvarjajo s svojim novim članom, saj ne prenašajo samote in so zelo radi v središču družinskega življenja. Jindo je izredno zvest lastniku, učljiv in inteligenten pes. Ker so izredno inteligentni psi, zahtevajo spoštovanje, preden neomejeno zaupajo svojim lastnikom. V zgodnjem obdobju učenja bo jindo pogosto trmast in zato zahtevajo strpnost in vztrajnost. Učijo se zlahka in naučijo se tudi najbolj zapletenih trikov.
Jindo je zelo čist pes in se obnaša podobno kot mačka, očisti se namreč sam. Psička, na katero sem pazila, se je po vsakem sprehodu cela prelizala in me je spominjala prej na mačko kot na psa. Prav zaradi teh nagnjenj k čistosti je jindo pasma, primerna za notranje življenje. Ker pa je načeloma to pes, ki je nezaupljiv do novih ljudi, je jindo tudi zelo dober pes čuvaj in ne preseneča, da so redni sodelavci južnokorejske vojske. Jindo psi imajo vedno naostrena ušesa in radovedne oči, poštar pa ne bo varen pred njimi, saj imajo zelo močne zadnje tace in z lahkoto preskočijo ograje, ki so visoke 60 in več cm. Moja psička me je tako večkrat spravila v zadrego, ker je na povodcu preskočila ograjo in me pustila na drugi strani.
Obstaja legenda, da je trem jindom nekoč uspelo ubiti sibirskega tigra. Gre za izjemne lovske pse, ki imajo izrazit naravni lovski nagon, zato je sprehod v naravi lahko naporen. Če jindo ni pravilno šolan, bo na sprehodu v gozdu pobegnil takoj, ko bo zavohal plen in ne boste ga priklicali nazaj, dokler ne bo imel za vas darila. In lahko ste prepričani, da bo ujel zajca, fazana ali kaj večjega.
Zvestoba do groba
V Južni Koreji je poznana prikupna zgodba o jindu z imenom Baekgu, ki ga je lastnica zaradi ostarelosti leta 1991 prodala novim lastnikom v skoraj 200 km oddaljeno mesto. Sedem mesecev kasneje se je psička, sestradana in oslabela, vrnila k prvotni lastnici in ostala z njo do svoje smrti. Zgodba je v Južni Koreji tako priljubljena, da so po njej posneli risani film, dokumentarec in izdali strip, na otoku Jindo pa ima Baekgu tudi svoj spomenik.
Prav ta lastnost, da se tako zelo naveže na lastnika, je ena izmed najbolj karakterističnih lastnosti te pasme. Zato jinda ne bi smeli pogosto pustiti samega, saj je to družabna pasma, ki bo postala osamljena, zdolgočasena in celo depresivna, če ne bo imela stika z lastniki. Zgodnja izpostavljenost drugim hišnim ljubljenčkom, tujcem, otrokom in mačkam je ključnega pomena za družbeni razvoj jinda. Psi imajo namreč močan zaščitni nagon in lahko postanejo agresivni do neznancev in drugih živali, če se ne socializirajo pravilno.
Nacionalni simbol
Jindo je rad doma, v notranjih prostorih, zelo pogosto se ugnezdi na udobnem kavču ali postelji. Tako je tudi vedno v bližini ljudi, ki jih obožuje. Ni rad sam in bo postal destruktiven, zlasti kot mladič s preobilico energije. Tako je jindo pogosto napačno razumljen in mnogi pristanejo v zavetišču. V Južni Koreji je pasma sicer izredno čislana, razglašena za korejski nacionalni simbol #53 in raziskovanju te pasme je posvečena raziskovalna ustanova na otoku Jindo. Leta 1988 je skupina jindo psov sodelovala tudi pri otvoritveni slovesnosti Olimpijskih iger v Seulu. Kot državni zaklad so zaščiteni z Zakonom o varstvu kulturnih dobrin, ampak še vedno se najde precej jindov, zlasti tistih, ki ne ustrezajo strogim pogojem za čistokrvnost, zapuščenih na cestah in prepuščenih samem sebi.
Brez plavanja!
Jindi se bojijo vode, zato jih bo težko pripraviti k plavanju; še v deževnem vremenu so raje doma, kot da bi šli na sprehod. Tudi na obali bo jindo zelo nezaupljiv do morja in bo raje na plaži kot v vodi. Jindo bo lastniku, ki mu zaupa, dovolil, da ga umije, ampak z veliko muko. Tako Jinda ni treba pogosto kopati, je pa primerno, da se ga redno krtači, saj ima gosto spodnjo dlako, ki jo menja dvakrat leto. Jindu se priznava šest različnih barv dlake – rjava, rdeča, tigrasta, siva, črna in najbolj poznana bela barva dlake, ki je zelo gosta in izredno mehka.
Zakaj bi si izbrala psa pasme jindo?
Jindo pasma se mi je priljubila, ker gre za inteligentnega psa, zvestega lastniku in ker je zelo rad v bližini človeka. Nemalokrat se je zgodilo, da mi je psička sledila iz sobe v sobo, najbolj vesela pa je bila, ko sva bili zunaj na sprehodu, sami, brez drugih ljudi ali psov. Jindo je na splošno ljubeča in nežna pasma, ki pa je nezaupljiva do neznancev in izredno navezana na lastnika.
Ta inteligentni lovski pes je zelo primeren za agility in učenje vseh vrst trikov. Uči se rad in ukaze si zapomni zelo hitro. Domnevno jindo prepozna do 250 različnih ukazov, ampak se jih bo naučil le, če boste vztrajni in občasno bolj trmasti kot vaš pes. Jindo je namreč zelo trmast in učenje mora spremljati obilica pohvale in priboljškov. Mali jindo potrebuje izkušenega lastnika, ki ga bo znal motivirati in si bo prislužil njegovo spoštovanje. Jindo namreč presodi, komu bo zaupal in komu ne. Četudi si zapomni vse ukaze, se nemalokrat zgodi, da jih bo preslišal in se odločil po svoje. Najraje ima enega samega lastnika in ni najboljši pes za družine, ki imajo več kot enega psa, saj je po naravi zelo dominanten.
Čeprav gre za zahtevno pasmo, ki potrebuje spoštovanje, potrpežljivost pri učenju in obilico inteligentne in fizične stimulacije, so navezanost jinda na človeka, njegov ljubeč pogled in predanost vredni dodatnega truda.
Tanja Tolar
