Praški podganar

Eden najmanjših psov na svetu, ki je kljub tej lastnosti izjemno aktiven, energičen in pogumen.

Praški podganar je zelo verjetno najstarejša češka avtohtona pasma psov. Da je res stara, potrjuje slikovna dokumentacija od srednjega veka. Že takrat so podganarja uporabljali za lov na podgane in miši. Pozneje je bila pasma tik pred izumrtjem, vendar jim jo je v osemdesetih letih 20. stoletja z vnovično načrtno in selektivno vzrejo uspelo ohraniti. V Sloveniji imamo trenutno le okrog 15 predstavnikov te pasme, v slovensko rodovno knjigo so vpisane samo tri psičke, zato je logično, da je pasma nepoznana.

Pred leti, ko je Iris Sega še delala na eni izmed ljubljanskih veterinarskih klinik kot veterinarski tehnik, je na kliniko prihajala gospa, ki je imela praško podganarko. »Psička me je takoj očarala zaradi prijetnega značaja in prijaznosti. Ko sem nekaj let pozneje iskala psa zase, ki bi bil majhne rasti in bi ga lahko povsod vzela s sabo, sem se spomnila na podganarje. Ker jih pri nas ni bilo, sem se po psičko odpravila na Češko, od koder pasma izvira. Tam je kar nekaj vzrediteljev, vendar je vseeno težko najti primernega psa. Danes je namreč registriranih le šest tisoč psov v češkem klubu praških podganarjev. Lani je bilo, na primer, v 109 leglih skotenih 245 mladičev. Podganarji imajo majhna legla z enim do največ petimi mladiči, zato je bilo resnično težko najti primernega vzreditelja in potem čakati na pravega mladička. A trud je bil več kot poplačan,« pravi Iris Sega. Njena Eli (Uchvatna Secure Power) je kot prva predstavnica te pasme pri nas vpisana v slovensko rodovno knjigo, lastnica pa jo je dobila leta 2015. Dve leti zatem se ji je pridružila še Didi (Magnifique Odiris).

Tadeja Čauševič

Ljubeč pes, ki ne išče konfliktov

Praški podganar spada med najmanjše pse na svetu, saj v višino meri med 20 in 24 centimetri, njegova teža pa se giblje od 1,5 do 3,5 kilograma (zaželena je 2,6 kilograma). Prepoznali ga boste po glavi hruškaste oblike s pokončnimi trikotnimi ušesi. Oči so temne, srednje velike. Kremplji so vedno črni, barva smrčka je odvisna od barve dlake. Lahko so črni, rjavi, merle in modri z ožigi (brez belih lis) ter enobarvno rdeči ali rumeni. Ožigi morajo biti simetrični (potekajo po licih, nad očmi, pod grlom, po stegnih, dve ločeni lisi sta na prsnem košu, po vseh štirih tačkah, po notranji strani tačk, na spodnji strani repa). Dlaka je lahko kratka ali dolga. Hrbet je raven, rep rahlo ukrivljen. Gibajo se lahkotno, umirjeno, enakomerno. Že v zgodnjem srednjem veku so bili podganarji izjemno priljubljeni, saj so zelo uspešno lovili škodljivce in prenašalce bolezni podgane in miši. V takratnih zapisih je bil to tih in ljubeč pes, ki ni iskal konfliktov, saj je moral preživeti z drugimi večjimi psi. Bili so ponos češkega plemstva in so živeli izključno na dvoru. Kralji in knezi so jih pošiljali kot darilo drugim deželam v znamenje miru in prijateljstva. Najstarejša omemba je zapisana v kroniki kneza Lecha (živel je med leti 770 in 840), ki je podganarja podaril cesarju Karlu I. Velikemu. Tudi sicer so bili ti psi pogosto upodobljeni na slikah praškega kraljevega dvora. Šele pozneje so postali priljubljeni kot družni psi. Od leta 1995 so podganarji v postopku za priznanje pasme po FCI. Letos so dosegli pogojno priznanje pasme po FCI.

Njihova dobrovoljnost navduši vse

»Praški podganarji so kljub svoji majhnosti izjemno aktivni, energični, pogumni, inteligentni, poslušni, čuječi, radovedni psi, ki obožujejo pozornost, so nežni in ljubeči. Radi so v družbi, zato jih lahko povsod vzamem s sabo. Njihova dobrovoljnost navduši vse, ki jih spoznajo, največ pozornosti pa vedno namenijo lastniku, zelo si tudi želijo njegove bližine in so nanj zelo navezani. So prijetni in zvesti družinski psi z uravnoteženim značajem,« lastnosti pasme opisuje Iris Sega. Čeprav bi marsikdo pomislil, da so praški podganarji zaradi majhnosti nezahtevni psi in se zato z njimi ni treba veliko ukvarjati, to po njeni oceni ne drži. »To so psi, ki so primerni za bolj aktivne vodnike in take, ki se zavedajo, da se je z majhnimi psi treba ukvarjati z enako pozornostjo in skrbnostjo kot z velikimi. S pravilnim pristopom, tudi če nismo najbolj izkušeni in je to naš prvi pes, dobimo najbolj zvestega prijatelja. Zagotovo pa pes ni primeren za tiste, ki menijo, da je to zgolj modni dodatek ali nadomestek za igračo,« je prepričana sogovornica.

Tadeja Čauševič

Kot pri vseh psih sta tudi pri praškem podganarju pomembni zgodnja socializacija in primerna vzgoja. »V nasprotnem primeru lahko dobimo prestrašenega, tudi agresivnega psa s kopico vedenjskih težav. Pri vzgoji moramo biti pozorni tudi na njegov izraziti lovski nagon. Ker je izjemno požrešen pes, ga moramo že zgodaj odvaditi pobiranja hrane po tleh, saj je zanj lahko usodna že minimalna količina strupa. Obisk pasje šole je izjemno priporočljiv, sploh če smo začetniki. Sicer pa velja enako kot pri drugih psih: moramo biti dosledni. Zaradi svoje ljubkosti in nežnosti nas lahko praški podganar hitro zavede in smo do njega preveč popustljivi. Sicer pa uporabljamo različne metode nagrajevanja, pozitivno motivacijo, brez kaznovanja, saj je to izredno zamerljiv pes,« dodaja Iris Sega.

Hitri, radovedni, neutrudni

Doma so umirjeni, na sprehodih aktivni in živahni. Dežja in vode načeloma ne marajo, tudi po globokem snegu ne morejo hoditi, zato so pozimi sprehodi krajši in jih moramo doma zaposliti z različnimi aktivnostmi. Pozimi potrebujejo plašček, saj nimajo podlanke. Sicer pa so zaradi hitrosti, radovednosti, neutrudnosti ter izrazito lovskega nagona in dobro razvitega voha ti psi primerni za agility (s prirejenimi manjšimi ovirami), coursing, poslušnost, trening s frizbijem. Zelo uživajo tudi pri delu z nosom. Kljub majhnosti so aktivni psi in brez težav zmorejo tudi dvourne sprehode na dan. Ker so izredno majhni psi in imajo krhke kosti, se lahko hitro poškodujejo in si zlomijo tačke, zato moramo biti še posebno pozorni. Na srečo pa ni bolezni, ki bi ji bila pasma posebej podvržena.

Piše: Katja Željan. Fotografije: Tadeja Čauševič (iz osebnega arhiva Iris Sega)