Ambasadorji nasmeha: »Ko kuža vstopi v prostor, se večini razvedri obraz«

Ambasadorji nasmeha: »Ko kuža vstopi v prostor, se večini razvedri obraz«
Foto: Arhiv Društva Ambasadorji nasmeha

Društvo Ambasadorji nasmeha, prvo slovensko društvo za terapijo s pomočjo živali, je konec lanskega novembra praznovalo 15-letnico delovanja.

Ledino pri nastanku društva so orale Petra Štrus, Katarina Kafadar in Špela Drnovšek, ki so delo začele kot prostovoljke v Društvu za zaščito živali Ljubljana in po nekaj obiskih, ki so jih opravile v Zavodu za slepo in slabovidno mladino, kmalu ugotovile, da je to njihova prava pot.

Tako je padla ideja o ustanovitvi društva, ki ima čez vsa leta obstoja enotno srčno vodilo: da starejšim, osamljenim, bolnim in osebam s posebnimi potrebami nudi popestritev vsakdanjika oziroma rehabilitacije v različnih ustanovah ali doma. Ime društva najbolje predstavi njegovo poslanstvo – kamorkoli pridejo, želijo Ambasadorji nasmeha vzbuditi nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek. K tokratnemu pogovoru smo povabili Urško Ivanovič, ki se je društvu priključila v drugem letu delovanja in v njem skrbi za stike z javnostmi.

Foto: Arhiv Društva Ambasadorji nasmeha

Ustanoviteljice društva so svoje znanje na področju terapije s pomočjo živali pridobivale v Gradcu in ga prenesle na slovenska tla. Imajo torej druge evropske države daljšo in močnejšo tradicijo pri prakticiranju tovrstnih terapij v primerjavi s Slovenijo? Kako dolga je pravzaprav ta tradicija v Evropi in po svetu?

Terapija s pomočjo živali je v svetu znana že dolgo. Že stari Grki so verjeli, da so psi sposobni zdraviti bolezen. Plinij starejši je v prvem stoletju opisoval pozitivne učinke psov, ki jih pestujemo v naročju. Tudi prva medicinska sestra Florence Nightingale se je leta 1859 zavzemala za prisotnost majhnih živali zlasti pri dolgotrajno bolnih ljudeh, saj so jim predstavljale odlične družabnike. Razvoj znanstvene medicine je potisnil terapijo s pomočjo živali na stran, dokler ni v poznih šestdesetih letih 20. stoletja izšlo delo otroškega psihoterapevta dr. Borisa Levinsona, profesorja psihologije na Univerzi Yeshiva v New Yorku, ki je prvi objavil znanstveno delo o terapiji z živalmi. Leta 1961 je svojim sodelavcem na letni konferenci združenja psihologov v New Yorku predstavil tehniko, imenovano ‘Pet Therapy’ (kasneje jo je preimenoval v ‘Pet-oriented Child Psychotherapy’) s primeri uspešnega zdravljenja ob prisotnosti psa v terapiji. Dokazal je, da imajo živali sposobnost, da pospešijo razvoj odnosa med terapevtom in pacientom ter s tem povečujejo verjetnost izboljšanja pri pacientu. ZDA so na tem področju res že dolgo uspešne. V Evropi so na tem področju močni v Skandinaviji, Švici, Angliji in Nemčiji.

Da imajo živali terapevtski učinek, bo pritrdil vsak ljubitelj in lastnik živali. Pa vendar: ali obstajajo strokovne in znanstvene študije, ki to tudi dokazujejo?

Seveda. Obstajajo meritve, ki so jih naredili pri izvajanju terapij. Ena izmed meritev je merjenje razlike srčnega utripa in pritiska. Pred terapijo vsem udeležencem izmerijo srčni utrip in pritisk, enako storijo tudi po njej. Tako dobijo razliko, ki je rezultat delovanja terapije. Uporabnikom se po terapiji utrip umiri, pritisk pa zniža. Izvajali so tudi meritve vsebnosti kortizola v slini, ki je bil po terapiji nižji kot pred njo. Ko delamo z uporabniki s posebnimi potrebami, učinke terapije merimo z znaki, ki kažejo obrazno mimiko. Pri učencih se vpliv vidi v obnašanju in pri šolskem uspehu. Predvsem se to opazi pri podaljšanju časa koncentracije po terapiji ali aktivnosti. Metod merjenja je veliko, odvisne so od tipa uporabnikov in vpletenih v proces.

Foto: Arhiv Društva Ambasadorji nasmeha

Kako pa psi, ki delujejo v okviru vašega društva Ambasadorji nasmeha, rišejo nasmehe na obraz starejšim, osamljenim, bolnim in osebam s posebnimi potrebami? Nam lahko zaupate kakšno zanimivo izkušnjo, zgodbo?

Naši uporabniki, ki jih redno obiskujemo, nas vedno težko pričakujejo. Ko vstopi kuža v prostor, se večini razvedri obraz. Večina si želi stika s psom in to jim seveda omogočimo. Enkrat se nam je zgodilo, da je gospa, ki je prišla na druženje v domu upokojencev s hojco, odšla z druženja brez hojce. Tako se je razvedrila in imela lepo, da je enostavno pozabila nanjo. V drugem domu je starejša gospa, ki je prišla na druženje z berglami in res težko hodila, brez težav pokleknila h kužku, da ga počeše, čeprav si zjutraj sama ni mogla zavezati čevljev. Najlepša zgodba, ki se nam je v teh letih zgodila, pa je zgodba gospe, ki je po kapi delala z našo psičko Išo. Gospa je imela prizadeto desno roko in je sploh ni mogla uporabljati. Čez čas je gospa sama ročno napisala pismo o druženju z Išo. Z desno roko.

Spomnim se, kako sem s svojim psom Skyem obiskovala otroke v razvojnem oddelku vrtca. Med njimi je bil tudi avtist, ki ni komuniciral z nami. Nekega dne smo česali Skya. Po daljšem prigovarjanju je fantek le prišel do naju. Vzel je krtačo v roke in precej togo česal Skya. Rekla sem mu, naj počepne, in mu pokazala, kako bo lažje česal. Takrat je počepnil in usmeril pogled proti meni ter se mi nasmehnil. To je bilo prvič in nikoli več, da me je pogledal v oči. Tega trenutka ne bom nikoli pozabila. Domov sem šla pet centimetrov nad tlemi.

Je nasmeh na obrazu, pa čeprav le za trenutek, saj ga v ozadju večkrat spremljajo huda bolečina, žalost ali osamljenost, za Ambasadorje nasmeha največja nagrada?

Lahko bi rekla, da je. Dodala bom še iskrico v očeh uporabnika. Ko vidiš, kako malo je treba narediti, da nekomu polepšaš dan, da ga spodbudiš k drugačnemu razmišljanju na neinvaziven način, ko otroku dvigneš samozavest, ker je dal psu nalogo in jo je pes izvedel brez napake, ko prebere poved brez napake in tekoče obnovi snov, ko uspe otroku s težavami s fino motoriko vzeti pasji priboljšek in ga ponuditi psu – je kaj lepšega na svetu kot to, da lahko deliš dobro delo? Za nas so to malenkosti, na katere velikokrat nismo niti pozorni. Kaj pa je to, zavezati sam vezalke na čevljih? Nobena težava. No, zanje je bila težava. V svojem svetu niti pomislimo ne, da obstaja nekdo, ki tega ne zmore. Ampak so takšni ljudje. In ko si enkrat v njihovem svetu, začneš ceniti tiste male reči, začneš ceniti trenutke in svoje življenje, svoj dan. Zato so tisti mali nasmehi, iskrice v očeh, tako veliko vredni.

Kdo lahko postane Ambasador nasmeha oziroma kakšne karakteristike in značaj morata imeti pes in njegov vodnik, da se društvu lahko pridružita?

Ambasador nasmeha lahko postane vsak, ki si želi to poslanstvo izvajati. Seveda si želimo človeka, ki je odprt do drugačnosti, ki sprejema učenje, je samoiniciativen in se zaveda, da je to prostovoljstvo. V osnovi pa mora biti socializiran tudi pes, ki je pod nadzorom svojega vodnika. Seveda ne sme biti zapisan v registru nevarnih psov in cepljen po zakonu. Lahko je mešanec ali rodovniški, velik, majhen, gosto odlakan ali ne, bel ali črn, lahko je tudi pes s posebnimi potrebami. Imeli smo in imamo tudi takšne. Ti so še posebej odlični motivatorji! Pa še ena lastnost je pri psu in ostalih živalskih terapevtih pomembna – mora imeti rad tujce. Ker mi delamo s tujci v tujih okoljih. Ostalo naučimo oba mi. Je pa izobraževanje tako dolgotrajno kot zahtevno.

Kako potekata usposabljanje in šolanje za zahtevno nalogo Ambasadorja nasmeha?

Izobraževanje običajno traja od novembra do junija. Razdeljeno je na tri module. Prvi modul so praktične vaje, ki potekajo v novembru in decembru v zaprtih prostorih, saj večino dela izvajamo v ustanovah. Pri praktičnih vajah učimo tečajnike vsega, kar je pomembno za njihovo delo: od prepoznavanja znakov stresa pri živalih do dela z različnimi tipi uporabnikov, ukrepanja v primeru nesreč … Prvi modul se zaključi z delnim praktičnim izpitom in izpitom iz teorije, v drugem modulu pa pridejo na vrsto obvezne hospitacije. Tečajniki brez svojih živali opazujejo naše člane pri delu in pišejo poročila. Tako v živo od januarja do konca marca vidijo vse tisto, kar smo delali v prvem modulu. Tretji, zadnji modul poteka od aprila do konca junija. To so obiski pod nadzorom (OPN) naših tečajnikov z njihovimi živalmi na dogovorjenih lokacijah. Na takšnih obiskih tečajnike vedno spremljajo inštruktorji, ki jih opazujejo pri delu ter jih vodijo in jim pomagajo, če se kje zaplete. Tečajnike vedno spodbujamo, da naj čas, ko imajo ob sebi inštruktorje, dobro izkoristijo, saj bodo ob uspešno končanem izobraževanju pot nadaljevali samostojno.

Reciva še kakšno besedo o različnih programih, ki jih Ambasadorji nasmeha izvajate.

Ambasadorji nasmeha smo čez leta razvili več programov. Prvi in nosilni je seveda terapija s pomočjo živali in aktivnosti s pomočjo živali. Naslednji program so kinološke urice, kjer učimo o odgovornem lastništvu živali in pravilnem pristopu do psa. Ta program izvajamo v vrtcih, šolah in na raznih dogodkih. Razvili smo tudi program ‘Beremo z nasmehom’. Program je namenjen učencem, ki imajo težave pri branju. Učenec bere psu, pes posluša, ne komentira, ne moti, ne kritizira – vse to pa vodi k povečanju samozavesti učenca. S svojo prisotnostjo ga pes tudi umirja in branje lažje steče. Podoben program je ‘Učenje s pomočjo živali’, kjer pes sodeluje pri katerem koli predmetu v šoli. Pes je motivator, v sodelovanju s psom pa učenec izboljša učne sposobnosti in znanje. Pred leti smo začeli unikaten program ‘Odprava strahu pred psom’. Ta program je individualen in ga izvajamo po korakih glede na to, kako velik je strah pred psom in kako je bil strah pridobljen. Program je izjemno uspešen, zato se čedalje več ljudi obrača na nas po pomoč. Naj omenim še kontinuirano individualno delo, ki ga s pomočjo živali izvajamo v društvu ali pri uporabniku.

Ambasadorji nasmeha: »Ko kuža vstopi v prostor, se večini razvedri obraz«
Foto: Arhiv Društva Ambasadorji nasmeha

En od ciljev vašega društva je tudi, da bi se terapija in aktivnosti s pomočjo živali ustalili in izvajali kot priznana oblika pomoči v zdravstvu, šolstvu in na drugih primernih področjih, ki jih pokrivajo ustrezne ustanove v Sloveniji, kot tudi v obliki individualnih obiskov na domu v sodelovanju z za to usposobljenim osebjem in ustanovami. Kako daleč ste v teh prizadevanjih?

Terapije in aktivnosti s pomočjo živali lahko razumemo kot preventivno delovanje oziroma kot dodatek osnovnim programom ustanov. Že leta se borimo, da bi v edini zakon, ki se tiče živali, dodali nov termin, merila in pogoje za ‘terapevtsko žival’. Vemo, da v nekaterih zavodih za uporabnike s posebnimi potrebami uporabljajo za terapije različne živali. Vsi poznamo hipoterapijo (terapija s konjem), ki jo predpiše celo zdravnik specialist, pa konji niso v zakonu o zaščiti živali omenjeni kot terapevtske živali, čeprav se ta terapija izvaja že zelo dolgo. Ta del preprosto za državo ni dovolj zanimiv. Tako lahko rečemo, da uradno ne obstajamo. Zanimivo pa je, da so ljudje pripravljeni plačati za obisk, saj se zavedajo pomembnosti in predvsem odličnega učinka terapij. Ni pa vse tako črno. Zavod RS za šolstvo je prepoznal prednosti našega dela v šolah, in tako je nastala Mreža šolski pes, v katero so združene vzgojno-izobraževalne ustanove, ki v svoje delo redno vključujejo šolskega psa. Ker imamo v društvu tudi učitelje, vzgojitelje in druge vzgojno-izobraževalne delavce, so ti pripravili dokument ‘Koncept vključevanja šolskega psa v vzgojno izobraževalni proces’. Dokument je bil plod večletnega dela s terapevtskimi psi v vzgoji in izobraževanju, najprej kot inovacijski projekt Zavoda za šolstvo in v skladu s ‘Konceptom odprtega učnega okolja’.

Je zanimanje ustanov in posameznikov za terapijo in aktivnosti s pomočjo živali v tem trenutku večje od dejanskih možnosti?

Odkar obstajamo, je povpraševanje večje od naših zmožnosti in se iz leta v leto povečuje. Dobili smo tudi prošnjo po rednih obiskih v enem od ljubljanskih vrtcev na razvojnem oddelku, pa nismo imeli na voljo nobenega para. Tako so čakali na nas celo leto. Večina obiskov se izvaja v dopoldanskem času, saj je takrat pouk; v vrtcu so aktivnosti in tudi starostniki v domovih za upokojence so v tem času bolj aktivni. Naši člani pa so dopoldne v službah, zato smo zelo veseli članov, ki so aktivni upokojenci z živaljo ali pa podjetniki, ki lahko sami odločajo o svojem delovnem času. Včasih moramo kateri od ustanov tudi odreči redne obiske, saj so naši delovni pari polno zasedeni. Treba je razumeti, da pes ne sme delati več kot dvakrat tedensko.

Ambasadorji nasmeha: »Ko kuža vstopi v prostor, se večini razvedri obraz«

In še čisto za konec: so poleg psov lahko terapevti tudi druge živali?

Seveda! Naši živalski terapevti so trenutno tudi mačke in morski prašički. Včasih so bili naši člani tudi polž ahatnik, bradata agama, miniaturni ameriški konj, afriški beloprsi jež, prašiček … Načeloma je lahko vsaka žival terapevt. Važno je, da je zdrava, primerno šolana in da jo dobro poznamo. Tudi ljudje imajo različne preference, zato si želimo v svoje vrste privabiti več različnih živali.

Pogovarjala se je Katja Željan