Pogovor: Katjuša Rajovec, Zavod Muri, sanja o domu za starejše pse

Katjuša Rajovec je tista, ki je pred skoraj dvema letoma ustanovila Zavod Muri, katerega poslanstvo je ozaveščanje, pomoč lastniškim psom in posredovanje pri posvajanju živali iz zavetišč.

Po kar nekaj letih prostovoljstva v dveh društvih ste se odločili ustanoviti svoj Zavod Muri, ki je praznoval dve leti. Kaj je bistvo vašega zavoda?

Poslanstvo Zavoda Muri je ozaveščanje o odgovornem skrbništvu nad živalmi, pomoč živalim, katerih lastniki zaradi utemeljenih razlogov (zdravstveni, socialni) težko zagotavljajo kakovostno oskrbo svojim živalim in živalim iz zavetišča.

Za svojo pot sem se odločila, ker sem imela svojo vizijo. Na začetku sem bila prepričana, da bi morali spreminjati svet v Bosni, posvajati tamkajšnje pse, pomagati rešiti situacijo. Potem pa sem doumela, da lahko aktiviram 100 prostovoljcev, pa bomo težko kaj premaknili. Tja se vozi ogromno hrane, veliko psov se posvaja v tujino, tudi v Slovenijo, kastracij in sterilizacij, ki so bistvene, pa je še vedno premalo.

Odločila sem se, da se osredotočim na lokalno okolje in zdaj se tega držim. Tudi tukaj pri nas dela na področju zapuščenih živali ni malo.

Najpomembneje se mi zdi ozaveščanje in v prihodnjem letu upamo na program ozaveščanja, kjer bi se osredotočili predvsem na najmlajšo populacijo. Težava je trenutno premajhno število prostovoljcev. Želeli bi namreč tudi, da to počne nekdo s pedagoškim ozadjem.

Poleg tega se osredotočamo na pomoč lastniškim psom – pomagamo skrbnikom, ki so se znašli v socialnih stiskah ali imajo denimo težave z zdravjem. Po potrebi jim krijemo veterinarske storitve, zagotavljamo hrano, peljemo pse na sprehod … Prav tako vozimo na sprehode pse iz zavetišč in jim v njihovo po navadi precej bedno prejšnje življenje prinesemo nekaj veselja. Pa seveda aktivno posredujemo, da jih čim več dobi topel dom.

Ko pomagate lastniškim psom – ali vas lastniki sami prosijo za pomoč?

To se še nikoli ni zgodilo. Običajno je tako, da vidimo tak primer, ali pa nas denimo nekdo obvesti o določenem psu na verigi, mačkah, ki niso sterilizirane oz. kastrirane, psu, ki nima zavetja … Nato se odpravimo na lokacijo, kjer skupaj z lastniki poskušamo rešiti situacijo v korist psa oz. mačke.

Vedno seveda tudi ne gre. Največkrat nas ne sprejmejo lepo, saj so ljudje prepričani, da sami najbolje vedo, kaj je najboljše za njihovega psa. Odkar imam zavod, primere, kjer bivalni ali drugi pogoji ne zagotavljajo minimalnih standardov glede na pravilnik, prijavim pristojnim službam, žal pa se pogosto zgodi, da se tudi po prijavi nič kaj bistvenega ne spremeni. Naš Pravilnik o zaščiti hišnih živali je namreč zelo dvoumno zapisan.

V Zagorju pa imamo primer dobre prakse, kjer z lastniki psa, ki je celo svoje življenje preživljal na prekratki verigi, brez zavetja, že več kot leto dni lepo sodelujemo. Po pogovoru smo ugotovili, da gre za socialno šibkejšo družino. Gospa je sama skrbela za invalidnega moža in za otroka s posebnimi potrebami. V takih primerih razumeš, da enostavno ne zmore še eno uro na dan sprehajati psa.

Kdo pa je bil Muri, po katerem zavod nosi ime?

Ko sva s partnerjem kupila hišo na Vranskem, sva spoznala tudi takrat 16-letnega psa Murija. Starejša gospa, ki je hišo prodajala, se je selila v večstanovanjsko stavbo k nečakinji in prepričana je bila, da bo za takrat precej slabotnega 16-letnega Murija najbolje, da ga pelje uspavat. Ko sem to slišala, nisem mogla tega dopustiti. Da bi spodili Murija od hiše za to, da bi mi lahko živeli v miru?

S partnerjem sva se odločila, da Muri ostane in skupaj smo srečno živeli še nekaj let. Zgodba našega Murija ni osamljen primer; veliko takih zgodb poznam, na tedenski ravni sem jim priča. Lastnik umre, svojci dobijo hišo, psa ne nameravajo imeti in ne vidijo drugega izhoda, kot da ga peljejo v zavetišče. To so po navadi psi, ki jih je težje posvojiti; so starejši, veliki in (ali) povrhu vsega še črni.

Kakšna pa je vaša zgodba? Imate od nekdaj poseben odnos z živalmi?

Že od malega sem imela rada živali, mislim da precej bolj kot pa povprečen otrok, ki si želi hišnega ljubljenčka. Že kot majhna deklica sem sama s kolesom svojega hrčka vozila k veterinarju, plačala operacijo in mu na vsak način želela pomagati. Živali so mi zares pomembne.

Zdaj počasi s partnerjem razmišljava o nakupu večje kmetije, kjer bi lahko uresničili dolgoročne cilje Zavoda Muri. Zaenkrat pravega načrta še ni, je pa vizija, ki nekako stremi k temu, da omogočimo kakovostno bivanje in oskrbo tistim, ki so najranljivejši, ko je govora o posvajanju psov; to so starejši psi. Od tod ideja o ‘Domu upokojencev za seniorčke’, sprejemali pa bi seveda le pse, katerih lastniki oz. njihovi svojci zaradi utemeljenih razlogov ne morejo več skrbeti zanje.

So se vam – takoj, ko ste lahko sami odločali– pridružili pasji in mačji člani družine?

V resnici je bil Muri moj prvi pes, ki je spet zelo obudil moj čut za živali. Hkrati z Murijem smo imeli psičko mešanko z rotvajlerjem, ki je bila stara okoli sedem let. Hitro po vselitvi nas je zapustila zaradi zasuka želodca, kjer ji kljub operaciji ni bilo pomoči.

Kmalu potem pa je moj partner pod viaduktom Trojane za cesto našel polletno psičko. Nekdo jo je tam kar odložil skupaj z ležiščem, ki je bila blazina za stol. Ime ji je Rena in na začetku smo jo zelo oglaševali, ji skušali na vse načine najti lastnika, pa se ni nihče javil. Psička je bila precej suha, zelo čudno ostrižena (doma, ‘na škarje’), s precejšnjimi vedenjskimi težavami. Takrat sem se tudi prvič v življenju srečala z reaktivnim psom. O najdbi sem seveda obvestila pristojno zavetišče, a se na koncu za oddajo nisem mogla odločiti. Pa je postala naša.

Veliko psom ste že pomagali. Je kakšen, katerega zgodba se vam je prav posebej usedla v srce?

Lepih in manj lepih zgodb se je čez leta zapisalo ogromno. Če pa že, naj izpostavim Sultana. Bil je odvzet od lastnikov. Nikoli ne bom pozabila, ko sem ga prvič videla v zavetišču. Kar ležal je tam v boksu, sama kost in koža sta ga bila, komaj je lahko dvignil glavo. Ko sem ga videla, sem se odločila, da ga naš zavod posvoji. Sicer je že zavetišče poskrbelo za osnovno veterinarsko oskrbo. Mi pa smo kasneje s podrobnimi preiskavami ugotovili, da ima artritis. Hudo napredovan, življenje v mrazu in na verigi pa je stanje še poslabševalo.

V roku pol leta smo ga nekako spravili k sebi. Potem je bil začasno kar nekaj časa nameščen pri meni in kazalo je, da nikoli ne bo dobil doma. Ampak na koncu se kar najdejo ljudje, ki vidijo v prav tem psu svojega sopotnika. Pa naj bo star 12 let, z artirisom, slep ali slaboviden.

Jaz ne vem, zakaj sem vedno znova presenečena, ko se to zgodi, saj tega v resnici ni tako malo. In to je tisto, kar nam daje upanje, da se splača truditi in vztrajati. Nekaj najlepšega je, ko vidiš, da bo pes lahko imel priložnost spoznati tudi drugo, tisto pravo plat življenja.

Lepe zgodbe … Na drugi strani pa se ljudje še vedno kar malo bojijo posvajati pse iz zavetišča. Bi se strinjali?

Strinjam se, da je preveč strahov. Ljudje se sprašujejo, kako bodo krili veterinarske stroške, če bo pes imel zdravstvene težave, kako se bodo soočali z morebitnimi vedenjskimi težavami … Podpiram odgovoren pristop, toda kam pridemo, če bi se stalno spraševali: »Kaj pa če …?«.

Pomembno se mi zdi, da ljudje vedo, da imajo potem, ko domov vzamejo določenega psa, pri nas vedno podporo, nikoli ne ostanejo sami. Vedno smo na voljo z nasveti, svetujemo glede prehrane, izbire igrač, opreme, ob pojavu kakršnih koli vedenjskih težav …

Žal je pri nas še vedno največja težava ob posvojitvi ali nakupu psa, ki jo ljudje storijo ta, da gredo psa iskati preko različnih oglasnikov, kjer se med drugim prodajajo hladilniki, pohištvo in ostala oprema. Premalo truda vložijo v iskanje, po navadi se tudi prehitro odločijo za določenega psa. Bistveno bolje bi bilo, da je posvojitev ali nakup psa zelo dobro premišljena in da se odločajo za izbiro tam, kjer je vse v skladu z zakonom.

Kje vidite rešitev za to?

Res si želim, da pridemo na raven, da se ustvari portal vseh psov, ki iščejo dom – vseslovenski ali za začetek lokalni. Tam gor bi bodoči posvojitelji našli lepe fotografije in konkretne opise psov iz naših zavetišč, vse na enem mestu. Kontaktna oseba bi bila ena in bi potem lažje ljudem priporočili izbiro glede na njihov življenjski slog. Toda za to spet potrebuješ veliko število prostovoljcev … In aktivna zavetišča, ki bi nas obveščala o oddajah.

Še malo bo trajalo, da spremenimo miselnost nekaterih zavetišč, kot tudi potencialnih posvojiteljev, vsekakor pa v tem vidim veliko priložnost. Za konec pa naj omenim bralcem, da so različne oblike prostovoljstva vedno dobrodošle. Smo v pomanjkanju sprehajalcev, ilustratorjev, pedagogov za izobraževalne programe in ne nazadnje ljudi, ki bi bili pripravljeni iti na teren. Delo ni lahko in enostavno, a hvaležen pasji pogled je najlepše plačilo, kar si ga lahko zamisliš.

Špela Šimenc